"Tu se je smrt utrudila do smrti in uresničil biblijski pekel. Tu je zločin dobil sloves obrti in na milijone duš premlel v pepel," je v nagovoru Zorčič povzel besede slovenskega pesnika Lojzeta Krakarja.

Dotaknil se je tudi vloge umetnosti pri odpiranju oči javnosti o strašljivosti holokavsta, pri tem pa omenil serijo slik Nismo poslednji Zorana Mušiča in roman Nekropola Borisa Pahorja. "Barbarsko bi bilo pravzaprav ne pisati, ne slikati, se ne spominjati – in se ne boriti proti tistim, ki zanikajo to absolutno zlo," je še dejal Zorčič. Ob obisku prenovljenega Paviljona 17, v katerem so trpeli tudi slovenski interniranci, se je zavzel za čimprejšnjo ureditev spominske razstave, kar je sicer v pristojnosti ministrstva za kulturo.

Predsednik DZ-ja je ob tej priložnosti prižgal spominsko svečo ob pomniku slovenskim internirancem in položil venec k zidu smrti v Auschwitzu.

Simpozij o protisemitizmu

Zorčič se na povabilo Evropskega judovskega združenja mudi na dvodnevnem dogodku na Poljskem, ki se je začel v ponedeljek v Krakovu s simpozijem o protisemitizmu. Kot uvodni govornik je poudaril ponos nad tem, da prihaja iz mlade evropske države, ki izhaja iz zapuščine antifašističnega odpora in je v tridesetih letih svojega obstoja naredila veliko za spominjanje, spoštovanje in preprečevanje antisemitizma.

Udeležence seminarja v Krakovu je Zorčič spomnil tudi na kritične odzive slovenske in evropske javnosti na nedavne nedopustne izjave z vrha izvršilne veje oblasti s protijudovsko naravnanimi sporočili. "Ta žalostni dogodek dokazuje, kako zapleteni in težki so časi, v katerih živimo: vsaka beseda je pomembna, vsako dejanje lahko predstavlja najboljšo prakso ali najslabši scenarij. Odgovornost javnih osebnosti pri varovanju standardov javnega diskurza je ogromna – in temu primerni morajo biti naše besede in dejanja," je dejal.

Vsakoletni dvodnevni dogodek v Krakovu in taborišču Auschwitz-Birkenau je pripravilo Evropsko judovsko združenje v spomin na kristalno noč z 9. na 10. november 1938. Auschwitz (poljsko Oswiecim) je bilo največje nemško koncentracijsko taborišče med drugo svetovno vojno. Večina taboriščnikov je umrla v plinskih celicah. Poleg tega so številni umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic psevdomedicinskih poskusov.