Ob začetku sodelovanja s to humanitarno organizacijo in dolgo let je imela Zupančičeva vpogled v porabo sredstev. Na Valu 202, kjer so jo med petimi kandidati poslušalci in poslušalke izbrali za ime tedna, je pojasnila, da je šlo sprva za delovanje organizacije šest odstotkov zbranih sredstev, potem pa nekoliko več, zaradi naraščanja stroškov. Prihajala so tudi poročila o tem, kaj se je v kraju, kamor smo denar pošiljali, naredilo. "Še vedno z vso odgovornostjo pravim, da je bil ta denar darovalcev resnično namenjen tistim, ki so ga bili potrebni, do nekega novega stanja."

"Bistveno je bilo, da se je razširil ta aparat čez vsako mero in so se začeli bolj ukvarjati sami s sabo kot pa s tem, zaradi česar so tam - mislim, da je nepotrebno, da je tako velik aparat, saj ko sem začela, sta bila dva redno zaposlena. Še zdaj ne vem natančne številke, ampak mislim, da je veliko zaposlenih. Sploh ne poznam več ljudi, ki so tam zaposleni. Moje vodilo je bilo zelo iskreno ves čas, jaz sem verjela ves čas. Dokler sem lahko, sem bila zelo na tekočem s tem, kako se sredstva porabljajo, in so se pravilno porabljala. Zato tega spremenjenega stanja ne morem sprejeti." "Ne more človek skriti in se lagati. Vedno sem bila zelo iskrena do vseh ljudi in vedno sem zelo iskreno verjela v to, da delamo prav, in se mi zdi pošteno, da se pove, zakaj mislim, da ne morem več odgovarjati na vprašanja, kam gre denar, kaj se dela."

Ko je začela preveč spraševati, so sodelovanje z njo prekinili
Sodelovanje z njo je Unicef prekinil leta 2009, ko sta z Vito Mavrič (ki je prav tako odstopila z mesta ambasadorke Unicefa) začeli opozarjati in zahtevati različne odgovore. Prejemala ni več nobenih pojasnil, iz medijev pa je morala izvedeti, kaj se bo zgodilo in kaj se pripravlja. "Takrat smo razčiščevali finančne zadeve, smo dobili zagotovila iz Ženeve, da je vse v redu, pozneje pa so do mene še vedno prihajale govorice, da so še vedno finančne zadeve netransparentne, da niso v redu. Najbolj me je zmotilo to, ko sem začela opazovati, da se ukvarjajo samo s sabo, da se prerivajo, da se kregajo, humanitarna organizacija, kot je Unicef, pa bi morala imeti povsem drugo poslanstvo. To ni družba, kjer se boš ti boril za takšna ali drugačna mesta."

Na vprašanje, ali so bili v Ženevi zavedeni, je Zupančičeva odgovorila, "da ne, da so imeli sestanek s predstavnikom iz Ženeve, ki je zagotovil, da je finančno poročilo v redu, niso se pa dotikali vzporednih financ. Uradno ni dobila nobenih uradnih poročil, vendar ko se o tem veliko govori, skriva, je o tem podvomila.

Nujno se ji je zdelo, da z dogajanjem seznani javnost
Za odstop na tak način - z javno objavljeno odstopno izjavo - se je odločila tudi zato, ker se ji zdi nujno, da z dogajanjem seznani javnost, na katero se je toliko let obračala. "Velikokrat so se ljudje name obračali, me spraševali, veliko zgodbic, pretresljivih, so povedali, saj so se po navadi na pomoč odzivali ljudje, ki sami niso imeli lahkega življenja ali veliko dohodkov. Če mene pokliče gospa, ki reče: 'Veste, imam zelo majhno pokojnino, nisem mogla dati več kot 500 tolarjev.' To je velika pomoč, in zame je zelo pomembno, da vem, kam gre pomoč, kako je porabljena, in se ne morem strinjati zdaj, ko nič več ne vem o razporejanju financ. Jaz sem poskušala na vsak način vztrajati, a ko se je izkazalo, da ne morem več na to vplivati, oziroma sploh nič, si te odgovornosti ne upam več imeti."

V odgovoru Unicefa Zupančičeva pričakuje, da situacije med zaposlenimi oziroma že odstavljenimi ne bodo mogli obrazložiti, saj je sama ne vidi, bi bila pa najbolj vesela, če bi ugotovili, da so finančne zadeve vse v redu. Da se bo zaupanje ljudi povrnilo, bo po njenih besedah zagotovo trajalo nekaj časa, a upa, da se vendarle bo, saj je takšna organizacija potrebna, "in če bi delala tako, kot je delala, bi lahko naredila zelo veliko dobrega". V prihodnje o zadevi ne namerava več govoriti: "Nimam k temu kaj dodajati in se konkretno s tem odstopom ne bom odzivala. To spreminjati v afero ne gre, to je preboleče in afer v tem primeru ne maram."