25. Ljubljanski maraton je minil v posebnih okoliščinah, a vseeno ni manjkalo izjemne energije. Že zato, ker so tekači po dveh letih spet lahko tekli po ljubljanskih ulicah in premikali svoje meje. Najbolj očitno je to storila Klara Lukan, obetavna atletinja iz Šentjerneja, ki je kar za 51 sekund popravila dve leti star osebni in državni rekord na 10 km. "Po vseh rezultatih sem pričakovala, da bom popravila državni rekord, nikakor pa ne, da bom tekla 32:32. Moj cilj je bil, da popravim rekord, pa tudi če samo za sekundo. Začela sem z ritmom 3:15 na kilometer, počutila sem se zelo lagodno, res se je vse dobro izteklo."
Dobra popotnica za evropsko prvenstvo v krosu
Članici celjskega Kladivarja jutranji mraz ni ustrezal, jo je pa zato razveselilo dobro vzdušje. "Je bil kar manjši šok za telo, ker sem bila pri le štirih stopinjah v kratkih hlačah. A sem se hitro segrela. Vzdušje na progi je bilo odlično, k sreči sem imela večji del proge ob sebi tekače, ki so prav tako tekli na 10 km. To je odlična popotnica pred decembrskim evropskim prvenstvom v krosu, ki bo v Dublinu. Hkrati gradimo že bazo za naslednjo sezono, na začetku decembra me čaka desetdnevni trening v Španiji." Načrti za naslednjo sezono? "Najprej moram odteči normo za evropsko in svetovno prvenstvo. Na stezi želim nastopati na razdalji od 1500 do 5000 metrov. S trenerjem še nimava načrtov, ampak zelo verjetno bom na na večjih tekmah tekla predvsem na 5 kilometrov."
Primož Kobe tokrat predvsem užival
Če ne bi septembra prisilno počival zaradi covida, bi se z državnim rekordom morda spogledoval tudi Primož Kobe, tako pa se je moral zadovoljiti "le" z zmago na polmaratonski razdalji. Ta je bila zelo zanesljiva, že takoj po štartu je najboljši slovenski maratonec (letos je v Sieni tekel 2:13:36) ušel tekmecem in zmagal z 1:07:02. "Letos sem imel na dveh maratonih na polovici hitrejši čas, ampak, glede na vse, sem kar zadovoljen. Septembra nisem skoraj nič treniral. Ker sem vedel, da ne morem napasti rekorda Ljubljanskega maratona (1:04:55; Primož Kobe leta 2010; op. a.), sem bolj užival v tekmi in opazoval gledalce, od katerih sem dobival veliko pozitivne energije. Upal sem sicer na izid pod 1:07, ampak sem se verjetno preveč sprostil v Rožni dolini." Jubilejni maraton je po njegovem mnenju lepo uspel, ima pa vseeno kritiko. "Obljubljali so nagrade. Najboljši na 10 km so jih dobili, polmaratonci pa ne. Tudi v nekaterih medijih so na polmaratonce kar pozabili."
Kobe decembra na maraton v Valencii
Kot nam je še povedal Primož Kobe, je trenutno v obdobju intenzivnih priprav na naslednji maraton. "Sem sredi brutalnega treninga, pripravljam se na maraton v Valencii, ki bo 5. decembra. V ponedeljek se že odpravljam v Kenijo, kjer bom tri tedne in pol. Tam je toplo, dan je daljši, treniral bom lahko v družbi hitrih atletov." Vseeno se zaveda, da bo v Valencii zelo težko odtekel normo za svetovno prvenstvo 2022. "Ta mesec, ko nisem treniral, se zelo pozna. Za normo bi moral odteči državni rekord. Prvi cilj za naslednjo sezono je tako bolj povezan z evropskim prvenstvom v Münchnu."
Vse več tekačev se odloča za gorski tek
Rekreativni tekači so bili medtem polni pohval. "Razmere na progi so bile odlične. Organizatorji in prostovoljci so kot vedno poskrbeli, da je dogodek potekal gladko. Zgodnejši štart je pomenil nižje temperature, kar mi je ustrezalo, se je pa zgodnja ura poznala tudi pri vzdušju ob progi, kjer je bilo nekaj manj gledalcev kot pretekla leta. Zdi se, da je manj prijav tudi posledica vse večje popularizacije trail teka. Do leta 2019 je ljubljanski maraton namreč iz leta v leto podiral rekorde glede udeležbe, lani je niz presekala epidemija, veliko cestnih tekačev pa se je v vmesnem času tudi po sili razmer podalo v naravo in vzljubilo tek po gozdovih, hribih in gorah," je razmišljal rekreativni tekač Miha, ki je izpolnil svoj cilj in se na 21 km prvič spustil pod mejo 1:30.
Pet veličastnih spet na štartu
Peter Macuh je eden od petih tekačev, ki so tekli prav na vsakem Ljubljanskem maratonu. "Všeč mi je, da se je maraton vrnil in vrnil se je na zelo lep način, sploh ker je bila prireditev do zadnjega ogrožena. Lepo so se prilagodili vsem okoliščinam, zagotovili so vse varnostne ukrepe, a na zelo prijazen način. Ljudi je bilo ob progi veliko, vzdušje pravo tekaško. "Noge me še nesejo, v petek grem v Vipavo na trail v dolžini 100 milj. Regeneracija je bila v mladosti fantastična, zdaj malo manj," nam je povedal Macuh, ki se mu je uspelo spustiti pod mejo štirih ur. Ima tako izkušen maratonec kakšen nasvet glede prehrane? "Poslušati moraš svoje telo. Zlato pravilo je, da pred tekmo ne smeš ničesar spreminjati. Načeloma se moraš seveda držati uravnotežene prehrane, ko je sama tekma, pa vzeti nekaj, kar ti hitro vlije energijo. Jaz na primer zjutraj pozajtrkujem kakšen smuti, med tekmo pa vzamem nekaj gelov. S seboj imam tudi ampulo z magnezijem, proti krčem, to sem vzel ob začetku drugega kroga. Bolj preventivno."
Ko na maraton(ce) gledaš iz druge perspektive
Morda je največ pogledov včeraj pritegnil Boris Kolman, saj je 21 km (v času treh ur in 50 minut) pretekel vzvratno. "Takšen tek je res nekaj posebnega. Da ti drugačen pogled na življenje, razširijo se obzorja. Iz ene točke se pogled razširi na širše področje, več vidiš, dlje časa gledaš, poleg tega lahko spodbujaš tekače, ki imajo krizne trenutke, jim pogledaš v oči," je prednosti takšnega teka predstavil 52-letni Škofjeločan, operativni gasilec v PGD-ju Stara Loka. "Gasilci smo radi malo posebni (smeh). Avgusta sem tekel 12 ur 'rikverc' v Kranju, naredil sem 49 km. Na Ljubljanskem maratonu sodelujem od začetka, letos sem drugič tekel vzvratno. Štartal sem raje bolj v ozadju, da so bile ceste bolj prazne."
Dan po polmaratonu na krvodajalsko akcijo
So kakšne posebne težave pri teku vzvratno? "Niti ne. Res je, da porabiš več energije, ampak - korak je mehkejši. Če to treniraš, je z mišicami potem lažje. Tek ni toliko prek pete, ampak na prste. Meča potem to najbolj čutijo, pa spodnji del pod meči. Po 12 urah teka v Kranju sem imel štiri dni rehabilitacije na kolesu." Navijačev je imel ob progi veliko, posebni pa so trenutki na okrepčevalnicah. "Telo te kar nazaj vleče. Pa recimo stretching na koncu – občutek je, kot da bi se ti vse umikalo, ko se nasloniš na drog. Potem se sčasoma organi za ravnotežje le umirijo." Da je Boris res od sile, je dokazal že dan po vzvratnem polmaratonu: danes se je namreč udeležil krvodajalske akcije!
Obvestilo uredništva:
V prvotnem članku je bil omenjen slovenski (pol)maratonec Rok Puhar in prevod njegovega angleškega zapisa na Stravi (o tem, kako na štartu ni bilo običajnega odštevanja). Zaradi napačne interpretacije in objave njegovega zapisa, ki ni bil namenjen javnosti, smo ta del besedila pozneje umaknili. Roku Puharju se za zapis opravičujemo.