Prvo svetovno prvenstvo Mednarodnega združenja atletskih zvez (takrat se je imenovalo še Mednarodna amaterska atletska zveza) je bilo leta 1976.

Iz preprostega vzroka: na olimpijskih igrah v najdaljše discipline v hitri hoji niso uvrstili v atletski program. Štiri leta pozneje so hojo na 50 kilometrov spet uvrstili v olimpijski program. Igre so bile v Moskvi, kjer zaradi sovjetske okupacije Afganistana ni bilo ZDA in nekaterih njenih zaveznic.

Na olimpijskem stadionu Lužniki je bila najdaljša tekaška disciplina za atletinje tek na 1.500 metrov. Mednarodna Amaterska atletska zveza, ki sicer ni posebej spodbujala teka na daljše razdalje za atletinje, je na pobudo nizozemske atletske zveze v Sitardu zato pripravila svetovno prvenstvo na 3.000 metrov. Breda Pergar je tam s petim mestom dosegla tudi prvo slovensko uvrstitev na prvenstvih pod okriljem IAAF-ja.

Brskanje po dogodkih izpred skoraj treh desetletji nas pripelje do vzroka za prvenstvo, ki ga poznamo kot prvo svetovno prvenstvo mednarodne amaterske atletske zveze. Zaradi pričakovanega bojkota Sovjetske zveze in njenih zaveznic olimpijskih iger v Los Angelesu so vodilni možje IAAF-ja izkoristili priložnost in v Helsinkih leta 1983 pripravili prvenstvo v vseh takratnih disciplinah olimpijskega programa. Da je bila odločitev na mestu, so potrdili tekmovalci in tekmovalke iz kar 153 držav.

Do takrat je kraljica športa svoje privržence z vsega sveta zbirala samo na olimpijskih igrah.

Prav MOK je bil dolga leta glavna ovira za svetovna atletska prvenstva, ki so na neki način postransko dobro hladne vojne. Prvo prvenstvo je sredi ene najhujših kriz postalo eden od kažipotov iz pat pozicije, ki je Evropo razdelila na dva dela.

V Berlinu, kjer so si stali na Fridrihstrasse (v še večji krizi, kot jo je sprožila agresija Sovjetske zveze v Afganistanu) nasproti tanki, to vražje dobro vedo. In tudi dobro prodajajo.

Turiste, ki se gnetejo okoli ostanka berlinskega zidu in vseh preostalih simbolov hladne vojne, bodo to dopoldne ob maratonski trasi zamenjali atletski navdušenci. Cilj in štart bosta v nekdanjem vzhodnem Berlinu pred veličastnimi, po združitvi temeljito obnovljenimi, Brandenburškimi vrati.

Boris Ličof, Športna zgodba, Val 202