Košarka je bila in bo ostala pomemben del mojega življenja, čeprav ne več v vlogi profesionalnega igralca. Odslej se bom posvetil trenerskemu poklicu, ki ga začenjam kot trener mladinskega pogona pri KK Sixt Primorska. Čas je, da svoje znanje in izkušnje prenesem na bodoče rodove, ki bodo tudi v prihodnje zmagovali in se borili za vse nas. Vse premalo se zavedamo, da smo vsi skupaj ena velika ekipa, ki potrebuje obilo dobrega duha, povezanosti in volje do igranja.

Na svoji profesionalni poti sem spoznal veliko čudovitih ljudi in spletel mnoga dragocena prijateljstva, ki bodo ostala za vedno. Počaščen sem, da sem lahko igral za nekatere izjemne kolektive, se z njimi dodobra poistovetil in nosil drese z njihovimi barvami in obeležji, začenši z mojim matičnim klubom Hopsi Polzela in pa seveda reprezentanco Slovenije, katere barve sem s ponosom nosil.

Zahvaliti se moram soigralcem, trenerjem in uslužbencev vseh ekip, s katerimi sem preživel mladost in zares dolgo igralsko kariero. Brez vas ne bi postal človek in igralec, kakršnega me poznajo ljubitelji košarke doma in po svetu. Kajpada ne smem pozabiti vas, moji zvesti navijači, ki ste me nosili in spodbujali, ko je bilo najtežje, pa tudi nagrajevali, kadar je bilo najlepše. Če ne bi bilo vas, ne bi bilo zanosa, s katerim sem igral košarko. Eden mojih košarkarskih prijateljev je nekoč dejal, da je konec kariere vrhunskega košarkarja nekakšna mala smrt.

Vsega, kar sem dosegel, seveda ne bi bilo brez mojih najbližjih, ki so me vseskozi podpirali in opogumljali; dragi moji, zavedam se, koliko odrekanj in nesebične pomoči z vaše strani je bilo treba, da sem lahko zajel vse sadove, ki jih ponuja kariera poklicnega košarkarja. Zaradi mene ste se morali pogosto soočati s temnimi platmi profesionalizma, ki ste jih občutili tudi na lastni koži.

Nekdanji slovenski reprezentant Samo Udrih je v pismu za javnost napovedal konec igralske kariere.