Gora, kjer se tovrstni pravi alpinizem lahko dogaja, je še veliko, tudi na Antarktiki se zaradi podnebnih sprememb odpirajo nove velike stene. Vsak alpinist, ki želi danes "uspeti", bo to hitreje dosegel, če se bo sukal okoli Everesta kot pa po stenah Baffinovega otoka.

V današnjem času je družba preveč bogata, nikoli v zgodovini se ni tako dobro živelo, kot se zdaj. Alpinisti so danes bistveno bolje pripravljeni v tehničnem smislu, ampak tvegati pa ne upajo toliko kot nekoč, čeprav jim gre na roko to, da imajo bistveno več podatkov in odlično vremensko napoved.

Težko je recimo postaviti ločnico v času, od kdaj Everest ni več alpinistični cilj. Mogoče takrat, ko so se začele komercialne odprave organizirati in ko so goro dobesedno opremili z vso infrastrukturo, s katero so stranke peljali na vrh. Govorim o opremljenosti ledenega slapu z aluminijastimi lestvami in fiksnimi vrvmi vse do vrha. Če alpinizmu odvzameš tveganje, potem to ni več alpinizem.

Tega se ne da več ustaviti. Messner je večkrat poudaril, kako težko je gledati gruče ljudi, tudi po 100 naenkrat, ki se vzpenjajo na vrh Everesta. Žal se tega ne bo dalo ustaviti tudi s takšnimi ali drugačnimi omejitvami. Ljudje imajo denar in za denar so pripravljeni kupiti avanturo.

Alpinist Silvo Karo bo čez dobra dva tedna postal drugi Slovenec, ki bo nagrajen z zlatim cepinom za življenjsko delo. Kot je pred prejemom prestižne alpinistične nagrade dejal v pogovoru za STA, je bil zanj alpinizem vedno avantura. V vse bolj komercialnem svetu alpinizma pa vidi vse manj prostora ravno za pravo avanturo. Vir: STA