Kapetan zmajev si je 3. aprila v Lustenauu zlomil prst na nogi. Finale Alpske lige in državnega prvenstva je odigral s protibolečinskimi tabletami. Proti Pustertalu je dosegel štiri zadetke in bil zelo zaslužen za izjemen preobrat, ko so se Ljubljančani vrnili po zaostanku z 1:3 v zmagah.

Pika na i popolni sezoni je bil četrtkov večer na Celovški 25, ko so zmaji s tremi zadetki v zadnji tretjini premagali Jeseničane s 5:2 in osvojili 16. naslov v samostojni Sloveniji. Mušič je sodeloval pri desetih. Le v lanski sezoni je igral za madžarsko Albo, a se je hitro vrnil in bil pravi vodja šampionske zasedbe v letošnji sezoni.

Na odločilni tekmi finala državnega prvenstva ste bili pred zadnjo tretjino v zelo neugodnem položaju. Potrebovali ste dva zadetka za podaljšek. Kaj se je zgodilo, da se je razpletlo vse po vaših načrtih?
Že v Alpski ligi smo večkrat prišli do preobrata v zadnji tretjini. Zavedali smo se, da moramo zadeti za 3:2, potem pa bo igra šla po naših načrtih. Gol nas je dvignil in nato je steklo.

Finalno serijo Alpske lige proti Pustertalu in finale državnega prvenstva proti Jesenicam ste odigrali z zlomljenim prstom na nogi. Kdaj se je zgodila poškodba? Kako ste zdržali te bolečine?
Prst sem si zlomil na drugi tekmi polfinala Alpske lige v Lustenauu. Dobil sem plošček naravnost v prst in vse naslednje tekme sem odigral s protibolečinskimi tabletami. Ob vsakem odrivu sem vseeno čutil bolečino, a želja je bila ogromna. Res smo želeli dvigniti obe prestižni lovoriki. Načrtoval sem, da finala DP-ja sploh ne bi igral. Želel sem biti zraven in osvojil sem deseti naslov državnega prvaka. Rekel sem si, da bom pač umrl od bolečin na ledu. Enkrat v življenju imaš lahko tako sezono. Po zmagi v Brunicu nisem niti pomislil, da ne bi igral v finalu DP-ja. Ta ekipa ima res pravi značaj. Številni igralci so bili poškodovani, tudi viroza je zajela garderobo. Na tako pomembnih tekmah se vse to potisne na stran.

Le v lanski sezoni ste igrali za madžarsko Albo, vse druge sezone pa ste bili član Olimpije. Leta 2007 ste bili MVP finala proti Slaviji, leto zatem ste se uvrstili v finale Lige Ebel, pa leta 2012 v polfinale razširjenega avstrijskega prvenstva. V letošnji sezoni ste najbolj napolnili vitrino. Trije pokali so maksimum. Kako bi primerjali te uspehe?
Največjo težo ima zmaga v Alpski ligi. V Brunicu so imeli igralci Pustertala že pripravljene posebne kape za slavje ob naslovu prvaka na peti tekmi. Izenačili smo 24 sekund pred koncem. Uspel nam je neverjeten preobrat. Po zaostanku z 1:3 smo dobili zadnje tri tekme. Navijači so prišli na vse tekme v Brunico.
Zgodba se je ponovila proti Jesenicam. Na povratni tekmi je bil Tivoli poln. Poseben spomin imam na zadnjo tekmo četrtfinala Lige Ebel proti Albi, ko smo se prebili v polfinale. Ti spomini ostanejo za vedno. Zelo mi je všeč, da imamo enkrat popolno sezono.

Navijači so lepo napolnili Tivoli že proti Pustertalu, a derbi z Jeseničani ima poseben pomen. V zadnji tretjini so navijači stali in prepevali pesmi. Tudi nekateri igralci dajejo večji pomen zmagi v DP-ju.
Skozi celotno sezono se je število gledalcev stopnjevalo. Že proti Pustertalu je bilo 3.500 gledalcev. 4.000 ljudi na derbiju je bilo, ker je prišlo zelo veliko število ljudi tudi z Jesenic. Naši navijači so prišli na tekmo, ker so nas prišli pozdravit po zmagi v Alpski ligi. Ta zmaga je bila češnja na torti.

Olimpija je imela lepe uspehe v Ligi Ebel, a razmere niso bile urejene. Plače so skoraj vsako sezono zamujale. So se razmere s prihodom novega pokrovitelja izboljšale? Lahko zdaj rečemo, da je to urejen klub?

V letošnji sezoni sploh nisem gledal na tekoči račun, ali je plača že prišla. Vedno je bilo vse urejeno. Ni se nam treba ozirati na te stvari, ampak smo mislili le na našo igro. Oprema je bila vedno pripravljena. Organizacija kluba je na pravi ravni. Ni se bilo treba pregovarjati z vodstvom kluba o denarju in opremi. To je ključ do uspeha.

Na vsaki tekmi vas spremlja tudi vaš oče, ki je res velik poznavalec hokeja. V Brunicu smo se srečali z njim in poudaril je, da mora Olimpija hitro nazaj v Ligo Ebel. Igranje proti podmladkom KAC-a, kmalu tudi Linza in še katere druge ekipe ne koristi slovenskemu hokeju. Bil je zelo kritičen do velikega števila tekem v rednem delu in do dolgih potovanj po avstrijskih in italijanskih manjših krajih. Večino kariere ste igrali v Ligi Ebel. Je bolje osvojiti Alpsko ligo ali je bolje igrati v Ligi Ebel, kjer so realna mesta pri dnu lestvice?
To je dvorezen meč. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Za reprezentanco je veliko bolje, da bi igrali stopničko višje. Če v Ligi Ebel dobiš le pet tekem v celotni sezoni, je to zelo težko psihično zdržati. V Alpski ligi zmagujemo, gledalci prihajajo v lepem številu. Če bi imeli urejene razmere v Ligi Ebel, se ne bi borili za zadnja mesta. Utopično je pričakovati boj za vrh lestvice.
Spomnim se zadnje sezone v Ligi Ebel, ki je bila res katastrofalna. Nobenega denarja nismo dobili. Celotno sezono smo dobili eno plačo. Gledalcev je bilo v povprečju 300. Ko na taki tekmi zadrsaš na led, je že od začetka težko. Veliko lepše je igrati v finalu Alpske lige pred polnimi tribunami.

Junija boste dopolnili 37 let. Še vedno igrate na vrhunski ravni. Boste nadaljevali kariero?
Po koncu sezone grem na dopust, nato pa začnem priprave na novo sezono. Ne bom se vlekel po ledu, ker bi pred tem preveč poležaval na plaži. Vedno želim iztisniti svoj maksimum. Načrtujem nadaljevanje kariere. Tako je bilo že pred začetkom letošnje sezone, ko sem malce že pomislil na konec kariere, a smo z vodstvom kluba hitro našli skupen jezik. Še vedno imam velik motiv, ker imam ta šport res rad. Cilji so znova veliki, saj bo treba braniti kar tri lovorike, kar bo zelo težka naloga.

Odločili ste se za reprezentančno upokojitev. V Nursultanu bi vaše izkušnje prišle zelo prav, saj je prišlo do številnih odpovedi nosilcev igre zaradi poškodb.
S selektorjem Ivom Janom sva se slišala že na pripravah. Imam dva otroka, žena je dva meseca za vse skrbela sama. Starši so res neverjetno pomagali. Težko je vse skupaj uskladiti. Deset let sem bil zraven, doživeli smo nepozabne uspehe. Enkrat je treba končati in prepustiti mesta mlajšim. Selektor je to razumel. Zdaj grem na dopust in spremljal bom naše tekme. Hokej imam rad in seveda si bom ogledal prenose. Upam, da se jim uspe znova prebiti nazaj v elitno divizijo.