Aljančič je na skupščini Hokejske zveze Slovenije konec marca znova dobil mandat predsednika zveze. Na tem mestu je bil že med letoma 1998 in 2006. Po dveh letih in pol častnega predsedovanja ga v vlogi predsednika čakajo zahtevne naloge: sanacija zadolžene zveze, v bližnji prihodnosti pa tudi nastop slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu divizije I v Litvi.

Na mestu predsednika HZS-ja ste dober teden dni. Ste že takoj resno zagrabili za delo?
V izvedbo priprav in poti za SP reprezentance do 20 let, pozneje tudi za olimpijske kvalifikacije v Hannovru in prvenstvo do 18 let v Mariboru sem bil vključen že prej. Od decembra sem že zelo aktiven, zdaj je tega še več. Stvari dobro potekajo in gremo v pravo smer. Do varnega pristana pa je še daleč.

Ni skrivnost, da ima zveza milijon evrov dolgov in blokirane račune. V programu kandidature ste napovedali sanacijo v letu dni, kako se boste tega lotili?
Sanacije ne razumem tako, da se poplača vse do zadnjega evra, ampak je sanacija takrat, ko lahko zveza normalno deluje in nadzoruje zadeve z dohodki prihodnjih dogodkov, sponzorskih sredstev in sistemskih sredstev. Načrt je, da do septembra deblokiramo oba računa, da zmanjšamo dolgove - se že zmanjšujejo - in da do prihodnje pomladi stvar pripeljemo tako daleč, da lahko mesto predsednika zasede nekdo drug. Je pa sanacija športne zveze bistveno zahtevnejša kot sanacija kakšnega gospodarskega subjekta. Ne moreš kar odpustiti pol reprezentance, ne moreš okrniti programov reprezentanc.

V preteklosti so vam očitali povezave med HZS-jem in vašim podjetjem Class 1. Kakšno je razmerje zdaj, ko ste spet predsednik HZS-ja?
Brez tega podjetja HZS ne bi preživel. In v najtežjih trenutkih je podjetje vedno priskočilo na pomoč. Tudi zdaj je dolg do njega 180.000 evrov in v skladu s sanacijskim programom je pripravljeno reprogramirati dolg na daljše obdobje. Vedno so zgodbe okrog tega, kako denar pride, nikoli pa se ne govori o tem, kam gre. Vedno gre v hokej. Navsezadnje sem v svojih mandatih preživel pet ovadb, ta je šesta, in skrben davčni pregled. In nihče, niti kriminalisti niti dacarji, ni ugotovil nobene nepravilnosti. Nasploh mislim, da preveč energije porabimo za razna obtoževanja, pozabljamo pa na hokej. To se pozna tudi pri rezultatih.

Reprezentanco v kratkem čaka nastop na prvenstvu divizije I v Litvi, cilj je verjetno lahko le prvo mesto?
Seveda. Reprezentanca je nekoliko mlajša, toda glede na kakovost naše ekipe je edini cilj prvo mesto. Za to bo po moje odločilna tekma s Kazahstanom. Sem optimist.

Glede novega selektorja Johna Harringtona: razmišljate v dolgoročni smeri?
Harrington ima pogodbo vezano na uspeh v Litvi. Imamo model, ki ga oponašajo tudi druge države: trener reprezentance ni stalno zaposlen, ampak je dejaven, ko se stvari dogajajo. V preteklosti smo imeli tako boljše trenerje, kot bi si jih realno lahko privoščili. Podobno je s Harringtonom. Imel je smolo, da je prišel v nekem čudnem trenutku, ko smo se ukvarjali z vsem drugim kot hokejem. V Hannovru smo bili blizu, tega ne ocenjujem kot neuspeh, apetiti pa so bili veliki. Na olimpijske igre gre 12 najboljših na svetu, mi najbrž ne sodimo tja. Naša primarna zadeva je zato SP divizije I.

Je projekt Litva finančno pokrit? Priprave reprezentance, prijateljski tekmi, pot v Litvo ...
Vse že poteka. Zagotovil sem sponzorska sredstva, pomaga nam Mednarodna hokejska zveza; naš ugled je zunaj bistveno večji, kot sami mislimo. V tem trenutku nam IIHF pomaga s 60.000 evri, celoten projekt Litva bo stal 85.000 evrov. Program pa je že usklajen s programom sanacije zveze, najmanjše možno število ljudi gre v Litvo, nismo pa okrnili servisnega dela reprezentance. V Litvo tako potuje 32 ljudi.

Kako je s premijami za igralce. Včasih je bilo s tem veliko težav in dogovorov prav v zadnjem trenutku!
Včasih pozabimo povedati, da so bile premije, zaradi različnih razlogov, tako visoke, kot so jih imeli vsi drugi skupaj v diviziji I. Zdaj premij ni. Igralci bodo dobili dnevnice, poravnane imajo vse zadeve, premij pa tokrat ni.

Napovedali ste, da se boste sestali z igralci že po seji predsedstva. Mogoče je izraz, da se boste predstavili igralcem, malo smešen, saj se vsi dobro poznate med sabo, a vendarle?
Vedno sem se sestal z igralci pred pomembnimi dogodki, temu se ne izogibam in tega se ne bojim. To je ena od dolžnosti predsednika, ni pa dolžnost predsednika, da hodi v garderobo. Takrat je že, kar je. V vsej svoji karieri sem bil v garderobi samo enkrat, ko smo na SP-ju v Rigi z Italijani igrali neodločeno in izpadli. Takrat sem bil prvič in zadnjič. Zdaj se bom prvič po dveh letih in pol v tej funkciji spet sestal z igralci. Zadnje čase imam veliko pogovorov z igralci, ki to tudi pričakujejo. Odziv je enkraten.

Nastop najboljšega Slovenca Anžeta Kopitarja v Litvi še ni stoodstoten, kako je z našim drugim Severnoameričanom Janom Muršakom?
Morda bo Anže nastopil na zadnjih treh tekmah, ne moremo pa tega obljubiti. Zavarovalnina je tako visoka, da se trudimo, da bi ta sredstva zbrali. Za tri tekme je to 33.000 dolarjev. Del v znesku 10.000 frankov krije IIHF, mi pa moramo dobiti še približno 15.000 evrov. Za Jana Muršaka je tudi zagotovljen denar, zneski pa so tu veliko nižji kot v NHL.

Letošnje državno prvenstvo se je končalo sočasno, kot je potekala vaša izvolitev, a v končnici ni bilo pravega naboja. Zakaj?
Problem je finančne narave. Toda hokejski derbi je največji v slovenskem prostoru, zato je treba najti pravi sistem tekmovanja. Prvič je tekmovanje izvajal Slohokej in zveza se je razbremenila vsakodnevnih zadev v zvezi s tekmovanjem. Je pa treba stvari doreči in narediti koncesijsko pogodbo.

Se lahko slovenski hokej razširi še na kakšno kakovostno ekipo ali je obsojen na večni dvojec Olimpija - Jesenice?
V Mariboru hokejsko rastejo in Maribor bo tema dvema kluboma kmalu blizu, morda ne po rezultatih, ampak po financah in organizaciji. V prejšnjem mandatu sem imel v načrtu drsališča za mlade igralce. Zanimanje za hokej med starši in otroki je veliko, a termini od osmih, desetih so zanje nemogoči. Predvsem na tem področju je treba nekaj narediti. V načrtu je dodatno drsališče na Jesenicah, v načrtu sta vsaj še dve drsališči v Mariboru. Lokacije, na katere bi še startali, pa so Novo mesto, Koper, stvari je treba premakniti v Murski Soboti. Tako kot je zdaj, velikega napredka ne bo. Tu bo pomagala tudi moja fundacija Mladi risi, razpisali bomo štipendije ...

Poleg predsedniške funkcije v HZS-ju imate še precej visoko funkcijo v svetu IIHF-ja. Kakšen bo vaš urnik v naslednjem mesecu, z dvema svetovnima prvenstvoma?
V tem času, ko je SP v Litvi, sem jaz "chairman" druge skupine na Poljskem (divizija I, skupina B), ki poteka sočasno. Bom na Poljskem, a bom nenehno v stiku z reprezentanco. Nato bom dva dni doma, nato pa odhajam na svetovno prvenstvo v Švici, ki se bo zame začelo 22. aprila in trajalo do 22. maja.

Kako boste usklajevali obe funkciji?
Letos je bil moj mednarodni program zelo pester, ker nisem bil niti predsednik zveze niti direktor tega podjetja. V prihodnje pa bom moral malo spremeniti razmerje, da bom več na domačem kot na tujem področju.

Vaša želja je tudi, da bi pripeljali prvenstvo elitne skupine v Ljubljano. Nazadnje smo imeli prvenstvo, a drugoligaško, leta 2007 v že precej zastareli dvorani Tivoli. Prvi pogoj za kaj takšnega je verjetno nova dvorana?
Slovenija bo, če bomo zgradili novo dvorano in če ostanem na funkciji, da vodim skupino, ki odloča o organizaciji dogodkov, zelo resen kandidat. Seveda moramo imeti novo dvorano z vsaj 14.000 sedeži, dvorana Tivoli bo po načrtih spremenjena v hokejsko za 7000, morda 7500 gledalcev. Pojavlja pa se nova možnost, ker bo IIHF na naslednjem kongresu maja sprejel možnost, da dve državi skupaj organizirata prvenstvo. Potem imamo mi precej možnosti: izvesti prvenstvo z Avstrijci, Madžari, Hrvati. Z Avstrijci bo najlažje, ker so člani A skupine. Enkrat do leta 2018 ...