32-letni Blejec je bil na Slovaškem kapetan risov. Dosegel je tri zadetke in eno podajo, toda na odločilni tekmi proti Belorusiji (1:7) je le nemočno gledal, kako se potaplja slovenska ladja. "Raza" bo naslednje dni preživel z družino, kmalu pa ga čakajo priprave z Beljakom, s katerim je v pretekli sezoni igral v polfinalu Lige Ebel.

Vas je zelo potrlo, da vam na Slovaškem ni uspelo?
Razočaranje je bilo veliko, ampak storili smo vse, kar je bilo v naših močeh. Žal je bilo to premalo. Skupaj smo bili dva meseca, trenirali smo trdo, a realnost je pač takšna, da se selimo v skupino B.

Navijače ste po eni strani navdušili s predstavami v prvem delu SP-ja, po drugi strani razočarali, ker niste obstali med elito, kar je bil cilj. Prvenstva torej ne moremo šteti za uspešnega ...
Res je, uspeh bi bil, če bi ostali med najboljšimi. Edina res slaba tekma je bila tekma z Belorusijo. Vse druge smo odigrali dobro. Vsi nam očitajo poraz z Avstrijo, ki pa ima močno ekipo. Že če pogledamo naše prejšnje medsebojne dvoboje, je bila tehtnica na njihovi strani. Kot rečeno, potrudili smo se po najboljših močeh, z nekaj več sreče bi nam verjetno uspelo.

... in morda z Rokom Tičarjem, ki se je poškodoval na začetku tekme proti Avstriji!
Rok je odigral super sezono in tudi na prvenstvu je igral fenomenalno. Njegova odsotnost se je poznala, in ko ti manjka eden boljših igralcev, je težje igrati. Toda Rok Pajič je izvrstno izkoristil svojo priložnost in ga dobro nadomestil.

Ste se vprašali, kaj bi bilo, če bi ponovili predstavi proti Rusiji ali Latviji?
Najboljša je bila gotovo tekma proti Latviji. Če bi tako igrali tudi proti Belorusiji, bi vsekakor imeli možnosti. Toda na koncu so pošle moči, videlo se je, da smo utrujeni. Belorusije nismo nikoli premagali, gre za močno ekipo, pri kateri vsi igrajo v Ligi KHL, mi pa večinoma v Ligi Ebel.

Mar Liga Ebel vendarle ni dovolj dobra priprava za tako kakovosten turnir?
Liga Ebel je dobra, zato je Slovenija tudi igrala bistveno bolje kot na prejšnjih prvenstvih, ko je velika večina reprezentatov igrala le v državnem prvenstvu. Ta preskok je opazen, razlika se je zmanjšala, toda za še večji korak naprej morajo mladi igralci, ki bodo v prihodnje sestavljali jedro reprezentance, igrati v še boljših ligah, kot je na primer češka.

Koliko je resnice v tem, da bi bi bili bližje obstanku, če bi pred prvenstvim odigrali še eno močno pripravljalno tekmo?
To je morda res. Dejstvo je, da bi bili bolj navajeni na ta ritem. To ni Liga Ebel, na svetovnem prvenstvu gre za močnejše tekmece, hokej je veliko hitrejši. Na Hokejski zvezi se zavedajo teh težav in bodo poskušali v prihodnje to urediti, čeprav je zelo težko organizirati tekme proti Švedski, Finski ... Za te reprezentance smo še vedno nezanimivi.

Včasih je bilo veliko nesoglasij med Hokejsko zvezo Slovenije in reprezentanti. Je zdaj vse urejeno?
Zadnje tri sezone je vse urejeno, nikakršnih težav ni. Vse, kar je bilo pereče, je pozabljeno in temelji so pravi, da reprezentanca napiše uspešno zgodbo.

Ste imeli obljubljeno denarno nagrado, če ostanete v elitni diviziji?
Smo, ampak igrali smo bolj za čast kot za denar. Radi imamo hokej in radi igramo za Slovenijo, tako da se s premijo nismo obremenjevali.

Stari ste 32 let, v najboljšem primeru bi z risi pri 34 letih spet zaigrali v družbi najboljših ekip sveta. Ali vaše misli segajo tako daleč?
Težko rečem. Naslednjo sezono vsekakor ostajam v Beljaku. Če ne bo poškodb in če me bodo želeli, se bom z veseljem odzval vabilu.

Kako boste izkoristili nekaj naslednjih prostih dni?
Čim več želim biti doma, z družino. Prav zdaj gremo z vozičkom na sprehod ob Blejskem jezeru. Hči Ruby je stara dobro leto in se uči hoditi.