Danes kolesarje čaka novih 250 kilometrov, kar jih bo pripeljalo do obale Ligurskega morja, že jutri pa bo na vrsti posamična ura resnice. Vožnja na čas v dolžini skoraj 50 kilometrov bi lahko znova premešala razmerje med najboljšimi.

Evans že pred dirko prvi favorit
Vse od prve dirke po Apeninskem polotoku, ki so jo izvedli pred 105 leti, Avstralec še ni dobil rožnate dirke. Letos pa prav fantom od "tam spodaj" kaže izjemno dobro. Na vodilnem mestu je Cadel Evans, ki je med poznavalci že pred dirko veljal za največjega favorita za končni uspeh. Evans, ki je pri 37 letih izjemno izkušen, o tem, da bo na vrhu tudi na prvi junijski dan v Trstu, noče nič slišati. Taka namigovanja v kali zatre in tako je bilo tudi v torek, ko so ga obletavali predvsem italijanski novinarji. Na koncu se jih je moral kar ogniti, čeprav odlično govori italijansko, saj v Italiji preživi večji del leta in se ne vrača v domače kraje na severu Avstralije.

Pogreša Belgijca Yannicka Eijseena
Kaj pomeni slaba minuta naskoka, je res težko reči, vsekakor pa predvsem zanesljivost njegovega moštva BMC kaže v smer končnega uspeha. Belgijca Yannicka Eijseena, ki je v torek končal na asfaltu pred Parmo, bodo močno pogrešali, in to je Evans poudaril tudi po tretjem dnevu, ko so mu nadeli rožnato majico.

Rad bi se zapisal med najboljše
Pred 12 leti je prvič nastopil na Giru in že tedaj za en dan okusil majico vodilnega. Podobno je bilo tudi pred štirimi leti, ko je bil skupno že peti. Lani je končal s tretjim najboljšim časom, letos pa se želi zapisati v večnost, na seznam tistih, ki jim je uspelo zmagati na Giru in Touru ter osvojiti naslov svetovnega prvaka. Slednjega je Cadel osvojil pred petimi leti v Mendrisuiu v Švici, francosko pentljo je dobil pred tremi leti in zdaj je na poti v družbo velikih, kjer ga že čakajo Fausto Copi, Felice Gimondi, Eddy Mercx, Bernard Hinoult in Stephen Roche. Belgijskemu Kanibalu in Ircu je podvig uspel celo v enem letu. Če mu uspe, bo Evans najstarejši zmagovalec Gira do zdaj, zato je njegova želja po končnem uspehu zares velika.

Razmišlja o vsakem dnevu posebej
V napovedih noče predvidevati prav nič, razmišlja le o dnevu, ki ga čaka, ob izgubi Eijseena pa je bil obenem jezen in žalosten, saj dobro ve, kakšna so pravila kolesarskega športa in kaj na tritedenski dirki pomeni vsak kolesar v deveterici, ki ima pravico do nastopa.

Polanc pomaga kapetanom
Tega se letos uči tudi Jan Polanc, ki je doslej prav vse opravil, kot je treba. Skrbi ga nahod, ki ga je staknil na jugu Italije, kjer karavana slabšega vremena kot letos še ni imela. 22-letni Kranjčan ima nekaj več kot 23 minut zamude, skoraj polovico pa si ga je pridelal, ko je čakal na svoje kapetane v moštvu. Tudi v torek je kot vestni oproda pazil na Diega Ulissija in ga zapeljal mimo peščice, ki si je daleč v noč celila rane še enega padca v končnici etape.

Slovenski vrhunec - 9. mesto Valjavca
Jan Polanc nam je v ponedeljkovem pogovoru tudi sam povedal, da o svojem dosežku niti noče razmišljati in da ve, zakaj je na rožnati dirki. Seveda tokrat, toda če bo šlo v smeri, ki je načeta, bomo dočakali tudi Giro, ko se bo morda spremenila najboljša slovenska končna uvrstitev, ki jo z 9. mestom še vedno drži Tadej Valjavec. Enostavno se v športu ne more prav nič prehitevati, vse pride tedaj, ko je čas za to, in morda to za kolesarstvo in vse druge vzdržljivostne športe drži še bolj kot za druge discipline. Fantje samo naprej, čakamo vas v Trstu.