Želja je bila deseterica, toda še najboljši je bil Borut Božič, 82. Člani tako na letošnjem svetovnem prvenstvu niso izpolnili pričakovanj, na srečo pa ima Slovenija odličen podmladek, zlasti Mateja Mohoriča, ki mu je v kategoriji mladincev uspelo osvojiti kar dve medalji, zlato na cestni dirki in srebrno na kronometru. S selektorjem članov in mlajših članov se je za Radio Slovenija pogovarjal Dare Rupar.

Za vami je sedmo svetovno prvenstvo. Z dirko članov vsekakor ne morete biti zadovoljni. Kaj je bilo narobe?
Dirka je bila enostavno pretežka za nas. To je bilo jasno že od štarta, ko je šlo na vso moč. Ob takem razpletu enostavno nismo imeli orožja.

Koliko je vplival tisti padec ob koncu petega kroga? Tam je Borut Božič dokončno izgubil pomoč, sam pa je povedal, da niti ni bil dobro pripravljen za zadnja dva kroga in da bi težko kaj naredil tudi ob pomoči reprezentančnih kolegov.
Pet od sedmih kolesarjev je ostalo v tistem padcu zadaj. Dejstvo je, da so se vozili preveč zadaj. Če bi imeli še kaj več v nogah, jih tam ne bi bilo. Grega Bole bi moral dirkati zadnja dva kroga, a tudi on ni mogel.

Ni se izšlo, čeprav smo imeli najboljšo sedmerico, ki pa enostavno ni bila tako pripravljena, kot bi morala biti ...
Če pogledamo rezultate v zadnjem mesecu - nismo zmagali nobene ProTour dirke, imamo le nekaj uvrstitev Boruta Božiča med deseterico. Nihče ni vozil Vuelte. To seveda ni prav. Enostavno - ta trenutek za tak razplet nismo imeli dovolj v nogah.

Se strinjate, da si je Philippe Gilbert zaslužil naslov svetovnega prvaka?
Pričakovano in zelo zasluženo po delno ponesrečeni sezoni. Vsi so pravzaprav vedeli, da bo napadel na zadnjem vzponu na Cauberg. Ampak z močmi so bili že vsi pri koncu. Tako majhna skupina je bila v ospredju, sami odlični kolesarji, pa nihče ni mogel slediti njegovemu skoku. Dokazal je, da je ta trenutek daleč najboljši kolesar za klasike.

Naslednje leto bomo imeli 12 kolesarjev v elitnih tujih klubih, zadaj pa imamo nekaj fantov, ki trkajo na vrata ... Jan Tratnik, Jan Polanc, morda tudi Matej Mohorič, bodo počasi odšli na tuje. To se dogaja vse bolj zgodaj. Komentar?
No, predvsem me veseli, da vsako leto eden, dva ali celo trije mladi kolesarji pridejo v najvišjo konkurenco in od teh v prihodnjih letih še kaj pričakujemo, čeprav - pravega specialista za klasike oziroma enodnevne dirke pa vendarle nimamo. No, Matej Mohorič se lahko še razvije v to smer, je še zelo mlad, ne vemo točno, kaj bo iz njega. Ampak, ta trenutek med kolesarji najvišje kategorije na žalost nimamo kolesarja, ki bi lahko na največjih svetovnih klasikah računal na deseterico.

Vi ste v 90. letih orali ledino med legionarji. Kaj bi naredili, če bi bili na mestu še ne 18-letnega Mateja Mohoriča?
Izredno težka odločitev. Dejstvo je, da je bolje oditi mlad kot nikoli. Zdaj ima izjemno priložnost, lahko pa ostane še kakšno leto v Sloveniji in podpiše predpogodbo. To je verjetno najboljša rešitev.

Navadili smo se že, da ste naš kolesarski selektor. Kako sami vidite svojo službo v prihodnje, kajti to je vendarle napor. Med drugim ste morali v nedeljo profesionalce odpeljati še na letališče, kar se zdi neverjetno ...
Tak je pač sistem, zaradi omejenih finančnih sredstev vsi delamo vse. Je napor, me pa predvsem delo z mladimi veseli. To je izziv, ki mi da dodaten motiv, ko je najtežje. S profesionalci je precej težje. Premalo imamo manevrskega prostora, tako po finančni plati kot tudi terminsko. Nemogoče je uskladiti vse te njihove kariere. Prvič se dobimo le nekaj dni pred svetovnim prvenstvom, čeprav vem, da je podobno v drugih reprezentancah.