Po več kot pol milijona prevoženih kilometrih je novomeški kolesar končal kariero, nekaj anekdot, ki so ga v Italiji spremljale zlasti kmalu po osamosvojitvi, pa je razkril v oddaji Intervju na Radiu Slovenija. "Ogromno neresnih vprašanj sem dobil. Pet let po končani vojni so me spraševali, kako je pri nas, ali je mir. Kadar so videli vzleteti letalo, so mislili, da gre nad Slovenijo oziroma Jugoslavijo."

V krutem svetu se moraš sam znajti najbolje
Gorazd Štangelj je zgodaj okusil trd kruh profesionalnega kolesarja. "Prisiljen si, da se postaviš na svoje noge. Svet je krut. Če sam ne poskrbiš zase, ne bo nihče. Konkurenca v kolesarstvu je velika. Ne smeš si privoščiti nobenih napak. Ker sem prihajal iz manj razvite kolesarske države, sem se moral še toliko bolj dokazovati in truditi za uspeh. Ves ta trud, ne le na treningih in na tekmovanjih, tudi pri prehranjevanju in preostalih malenkostih, je bil potreben 24 ur na dan."

V vlogi pomočnika začel uživati
A čeprav je kolesarstvo garaški šport, prinaša mnogo užitkov: "To je brezskrben šport, v katerem je vse urejeno, če se držiš nepisanih pravil. Ker lahko služiš kruh med prijatelji, je to resnično užitek. Nima vsak tega privilegija, da uživa v svojem poklicu. Delo pomočnika sem sprva težko sprejel, potem pa sem se sprijaznil in po kakšnem letu, dveh začel uživati v tem delu. Bilo mi je v zadovoljstvo tudi to, če je namesto mene zmagal nekdo drug, in sčasoma sem začutil, da sem tudi jaz del teh zmag."

Čim bolje rezati zrak
V vlogo pomočnika se mu torej ni bilo težko preleviti, sicer pa je bil za svoje nesebično garanje tudi dobro plačan. Za tiste, ki ne spremljate kolesarstva, zgolj tole pojasnilo: kolesarstvo na neki način velja za ekipni šport, saj zmagovalci največjih dirk do uspeha ne bi prišli brez pomočnikov, ki jih varujejo pred padci, dostavljajo vodo in v klancih narekujejo ritem. "Največji sovražnik kolesarja je zračni upor. Nekdo mora rezati zrak. To je delo pomočnikov, da kapetan ekipe oz. tisti, ki lahko doseže najboljši rezultat, pride čim bolj spočit do zadnjih kilometrov," pojasnjuje Štangelj.

Giro je na papirju težji od Toura
Ker je vozil na vseh največjih etapnih dirkah, je zelo primeren za sodbo o tem, ali je Dirka po Franciji težja kot Dirka po Italiji: "Dirko naredijo težko kolesarji, ne trasa. Boljši kot so kolesarji, težja je dirka. Na papirju je trasa Gira veliko težja kot trasa Toura. Če bi pripeljali iste kolesarje, kot so na Touru, na Giro, bi bila to veliko težja dirka. Toda dirka številka ena je Tour de France, tja najboljši kolesarji usmerijo vse cilje."

Katarza na Elizejskih poljanah
Toda kljub naporom prinaša francoska preizkušnja tudi veliko zadovoljstva. Če ne prej pa v cilju: "To je dirka, na kateri pozabiš na 200 pulza in uživaš v spektaklu. Na nekaterih etapah te kar nese čez klance. Tour je magnet, vsa ta prikuha okrog dirke, ljudje ob cestah ... Nobena druga dirka ne ponudi takšnega občutka v cilju kot Tour. Nikjer ni takšnega vzdušja, kot je na Elizejskih poljanah. Ko sem na Touru res trpel in je bil zadnji teden prava kalvarija, sem tisti dan, ko sem pripeljal na Elizejske poljane, pozabil na vse."

Induraina občudoval v mladih letih
Gorazd Štangelj se je srečeval z največjimi kolesarskimi zvezdniki, na začetku z Miguelom Indurainom in Marcom Pantanijem, kasneje z Ullrichom, Armstrongom, Bettinijem, Simonijem, Cunegom ... Kateri šampioni so mu bili najbolj pri srcu? "Tisti, ki so bili gospodje. Induraina nisem imel priložnosti spoznati dovolj, z njim sem odpeljal le nekaj dirk, je pa bil to kolesar, ki sem ga občudoval v mladih letih. Občudoval sem Jana Ullricha, od blizu in od daleč, čeprav je na koncu dobil črno piko. Zame je bil velik gospod."

Z Lanceom Armstrongom ni imel priložnost vzpostaviti posebnega stika. "Lance je bil zelo hladen, kot kakšen robot. Prišel, videl, zmagal. Nobenih napak. Celo padcev in defektov ni imel, ko je serijsko zmagoval. Na koncu, se mi zdi, je bil že dolgočasen."

Brajkovič še ni pokazal vsega
38-letni Štangelj se bo zdaj preizkusil v vlogi športnega direktorja pri Astani. V naslednji sezono bosta za ta klub dirkala Borut Božič in Jani Brajkovič. Slovenska javnost se zlasti sprašuje, ali bo Brajkovič končno potrdil svoj veliki talent tudi na tritedenskih dirkah. "Imel bo več svobode, več prostora. On bo prvi mož v ekipi, drugi bodo delali zanj. Mislim, da je Jani moral narediti to potezo, morda je čakal še kakšno leto preveč. Do zdaj je dokazal, da stvari, ki jih počne, obrodijo sadove, in verjamem, da se je tudi zdaj prav odločil. Ni še pokazal vsega."

Štangelj na Touru 2012 še ne bo imel glavne besede
Pa bo imel Brajkovič kakšne "privilegije" in se zaradi Štanglja lahko resnično nadeja, da bo na Touru kapetan moštva? "Tudi jaz ne bom imel glavne besede, ampak bo še kdo nad menoj. Poskušal bom čim bolj pomagati na treningih in na tekmovanjih. V prvi sezoni je vprašanje, ali bom kot športni direktor udeležen na Dirki po Franciji. Morda le v vlogi pomočnika. Tega poklica se učiš dolga leta in ne želim, da me že prvo sezono vržejo v bazen morskih psov. Odločil sem se, da se počasi učim in z leti nadgrajujem. Če bi namreč takoj storil kakšno napako, je vprašanje, ali bi dobil novo priložnost."