33-letnik je v zadnjem času v svetu kolesarstva preživljal težke trenutke, največ škode pa je utrpel zaradi dopinške afere. Mednarodna kolesarska zveza UCI je Valjavca obtožila kršenja pravil na podlagi hematološkega profila. Krvna slika je namreč prikazala uporabo postopka za povečevanje prenosa kisika. Po skoraj trimesečnem boju se je izkazalo, da slovenski kolesar ni kršil predpisov protidopinških pravil UCI-ja in da nekatera testiranja niso bila izvedena v skladu s tehničnimi dokumenti. Valjavec je zmagal, vseeno pa je madež ostal, saj je bil ožigosan. V sredo je bil gost pogovorne športne oddaje na Valu 202, v kateri se je pogovarjal z novinarjem Igorjem Tomincem.

Za dopinško afero izvedel zadnji
Pred njegovim sedmim nastopom na Dirki po Italiji je izbruhnila afera, zaradi katere je Valjavec takoj najavil konec svoje kariere - šele pozneje se je odločil boriti za pravico. "Bila je šokreakcija. Vse leto sem živel in delal samo za Giro, odpovedoval sem se marsičemu, zlasti družinskemu življenju. Stalno sem bil zaprt v hipoksični sobi, v hipoksični hiši, da bi se čim bolje pripravil na dirko. Vse se je poklopilo, bil sem 100-odstotno pripravljen, mogoče najboljše v karieri. Zdravje mi je služilo, vse je bilo 'tip top'," je povedal kolesar, ki je Dirko po Italiji dvakrat končal na devetem mestu (2004, 2009).

Potem pa je šlo vse samo še navzdol: "Dan pred odhodom sem izvedel to novico, povrhu vsega pa sem bil še zadnji, ki sem to izvedel. Večina novinarjev in prijateljev me je že prej klicala, jaz pa sem gledal na e-pošto. Ob 19.00 je ta le prišla, čeprav je bilo vsaj 2 uri prej objavljeno na spletnih straneh UCI-ja in Cyclingnewsa. Enostavno se mi je porušil svet in drugega nisem mogel reči kot to, da se mi je kolesarstvo zamerilo in zagravžalo. Zame je bilo takrat vsega konec," je razkril Valjavec.
Več časa preživel z družino
Začasna prepoved nastopanja na kolesarskih dirkah je imela številne negativne posledice, prinesla pa je tudi nekaj pozitivnih sprememb v njegovem življenju. "Pozitivno je bilo to, da sem bil več z otroki, čeprav moram reči, da nisem bil tak, kot po navadi sem. V prvih mesecih sem bil v glavi zelo odsoten. Po glavi so se mi podile različne misli. Fizično sem bil prisoten, ampak ne tako, kot bi si želel," je dejal 33-letnik in dodal: "Življenje se je spremenilo, na vse skupaj sem začel gledati s pozitivne strani. Z družino smo odhajali na družinske izlete, česar prej nismo poznali. Ni mi nič manjkalo, a ko sem se zvečer ulegel v posteljo, pride vse na dan in te kljuva. Ni mi dalo miru, predvsem zato, ker se je vse tako vleklo."
V iskanju novega delodajalca
Kaj je najpomembneje: oprati svoje ime ali najti novega delodajalca? "Kar se tiče novega delodajalca, je tako: Če ga bom našel, ga bom našel po dirki po Lombardiji. Vsekakor bom poskušal biti do 16. oktobra 100-odstotno kolesar, potem pa bom poskušal biti v samem primeru. Od takrat naprej si bom maksimalno prizadeval, da bomo skupaj z ekipo sestavili in prikazali stvar v realnosti tudi na mednarodnem razsodišču, kar pa zna biti, glede na to, kako zna UCI nagajati in zavlačevati, zelo pozno." Povratek v kolesarsko karavano bo nedvomno težak: "Vedno misliš, kaj si bodo drugi mislili o tebi, vendar moram reči, da sem do zdaj dobil le spodbudne besede, zlasti od ljudi, od katerih ne bi tega nikoli pričakoval. Od ljudi, za katere sem bil prepričan, da me sploh ne poznajo oziroma dajo kaj name. Gotovo mi to daje moralo za naprej."

Če izstopaš, si "dopingiran"
Kolesarstvo je zagotovo šport, ki je še najbolj pod budnim očesom protidopinške komisije. Ta vsako leto opravi na tisoče testov, vsakič znova se najde kdo, ki je posegel po nedovoljenih poživilih. V središču pozornosti pa so še največkrat vrhunski kolesarji, ki na največjih dirkah zasedajo najvišja mesta. "Vedno, kadar si dober oziroma izstopaš po rezultatih, si v luči strokovnjakov boja proti dopingu in tudi marsikoga drugega označen za 'dopingiranca', kar pa je gotovo krivično in ni prav," dodaja Besničan.

V času priprav 12 ur ni družinski član
Na Pokljuki ima t. i. višinsko hišo, doma v Besnici pa tudi višinsko oziroma hipoksično sobo. "Težko si je predstavljati, koliko odrekanja in samodiscipline je potrebno do nekega uspeha. Ko smo na Pokljuki, kjer je vsa hiša hipoksična, smo tam z družino vsi skupaj. Doma pa imam majhno sobo, v kateri je postelja. Popoldne moram iti v to sobo, ne glede na to, ali bi bila družina še rada z menoj. Ob 19.00 moram iti v sobo, ob 7.00 pa ven. Dvanajst ur moram biti zaprt, v bistvu medtem nisem več član družine. Dostikrat slišim ponoči jok, pa bi rad šel pomagat, a enostavno moraš takrat, ko veš, kaj moraš doseči, nepisano pravilo spoštovati. To samodisciplino in odrekanje lahko sicer kadar koli prekineš, vendar potem sam pri sebi ne bi bil miren, vedel bi, da nisem vsega naredil 100-odstotno. Ravno zaradi tega nikoli ne odidem na dirko, če se nisem nanjo 100-odstotno pripravil," je sklenil.