Ponedeljkovo popoldne je bilo v Ljubljani namenjeno slavju nekoč velikana evropske, jugoslovanske in nekakšen sinonim slovenske košarke. Termin srečanja je bil neprimeren za 70. rojstni dan slovitega kluba, a prave besede pri tem Olimpija nima, saj zdaj ligo vodijo drugi in želja – predvsem slovenskih klubov – se ne upošteva. Crvena zvezda se na Olimpijin jubilej ni ozirala in je s 75:69 upravičila vlogo favorita. Tudi zmaga ne bi praznovanju postavila pike na i, saj mu je marsikaj manjkalo. Obisk v Stožicah znova ni bil zavidljiv, pa še med 4.500 gledalci so bili glasnejši tisti, ki so podpirali goste. Nostalgičen je bil pogled na opremo ljubljanskih košarkarjev, ki so nastopili v retro belo-zeleno-oranžnih dresih, izdelanih posebej za to priložnost.

Le Zvezda ima več jugoslovanskih naslovov
Ob parketu se je zbralo kar nekaj nepozabnih Olimpijinih košarkarjev, med njimi so bili tudi taki, ki so le bežno nosili zeleno-beli dres, žal pa jih je precej tudi manjkalo. Olimpija je svoje nekdanje igralce, na čelu z največjim Ivom Daneuom in najuspešnejšim trenerjem Zmagom Sagadinom, ob polčasu poklicala na sredino parketa in jim izročila darilne vrečke. Manjkala so številna znana imena. Od Olimpijinih košarkarjev, ki so postali svetovni prvaki, sta bila le Ivo Daneu in Aljoša Žorga. Ob pokojnem Krešu Ćosiću ni bilo Jureta Zdovca, ki ima trenerske obveznosti, Vinka Jelovca in Petra Vilfana, sicer rednega stoženskega gosta, ki se mu povabilo in slovesnost nista zdela primerna. Med drugim je manjkal tudi dolgoletni kapetan Dušan Hauptman. Sta pa bila oba, katerih dresa visita ob praporih z največjimi lovorikami kluba pod stropom dvorane, Daneu in Marko Milić. Brez dvoma si mesto ob njiju zasluži še kar nekaj imen, in to čim prej.

Bil pa je vsaj nasprotnik primeren. Crvena zvezda brani jadranski naslov, igra v Top 16 Evrolige in je obenem tudi magnet za gledalce. Rdeče-beli iz Beograda so v nekdanji skupni državi, ko je bila državna liga ob italijanski verjetno ves čas najmočnejša na stari celini, osvojili rekordnih 12 naslovov. Drugo mesto si že deli Olimpija, ki je bila najboljša šestkrat. Enak dosežek je uspel še Splitu in Zadru. Poleg uspehov v jugoslovanski ligi je v 60. letih zasedba iz zmajevega gnezda v polfinalu Evrolige za samo dve točki klonila pred velikim madridskim Realom, poznejšim prvakom, in na koncu zasedla tretje mesto v Evropi. Uspeh iz leta 1967 je ponovila 30 let pozneje, ko je bila v Rimu na Final Fouru tretja. 90. leta so bila druga zlata v Olimpijini dobi, saj je v Lozani leta 1994 osvojila Evropski pokal.

Vitrina v zadnjem času sameva
Ljubljanska vitrina se je tako polnila vse od leta 1946, ko je bilo v prestolnici ustanovljeno košarkarsko društvo. Skozi leta si je pridobil številne simpatizerje in goreče navijače. Košarkarska Olimpija je z vsemi uspehi in bogato zgodovino skozi 70-letno obdobje kar najuspešnejši slovenski klub in verjetno tudi v svetu najbolj poznan. Košarkarsko Olimpijo lahko označimo kar za vseslovenski klub, ki je imel verjetno tudi največ navijačev po vsej Sloveniji od vseh slovenskih klubov, kar je dokazala tudi zadnja sezona, ki je bila primerna slovitemu imenu. Ko je v sezoni 2010/11 Olimpija pod taktirko klubske legende Jureta Zdovca zaigrala v Top 16 Evrolige, so v Stožice romali navijači z vseh koncev države.

Toda paradni konj slovenske košarke je svoj ugled že zdavnaj izgubil. Olimpija se je znašla v velikih finančnih težavah, ljubljanska barka je bila praktično že pred dokončnim potopom, a priklopljena na aparate je vendarle preživela. Dolgoletna sanacija še vedno ni končana, čeprav se dolg v zadnjem času konstantno zmanjšuje. Vodstvo je pri tem uspešno, a na drugi strani rezultat močno trpi. Glede na izide lanske sezone je klub celo na najnižji točki v dolgi in bogati zgodovini. Pod sedanjim vodstvom Olimpija sploh še ni postala državni prvak, pa je slovensko krono osvojila že 15-krat. Vitrina z lovorikami – z izjemo manjših, kot so pokali in superpokali – miruje. Nekoč je bil slovenski naslov za ljubljanske košarkarje skoraj samoumeven, po šestih letih brez pa se v vitrini že nabirajo pajčevine.

Pred dvema desetletjema v evropskem vrhu
Kot je pred kratkim za MMC dejal pomočnik pri klubu Atlanta Hawks Neven Spahija, ki se je strokovno kalil pri Sagadinu, je bila Olimpija v 90. letih ena najboljših evropskih organizacij. Pod Sagadinovo taktirko je bil klub znan po produkciji igralcev, ki so se prodajali v najboljše evropske klube in odhajali tudi v Ligo NBA. Kot pravi najuspešnejši slovenski klubski trener, so tedaj v zmajevem gnezdu imeli konsistenco in je bila verjetno Olimpija glede na vložena sredstva celo najmočnejša v Evropi. Edine sanje, ki so jih tedaj še imeli, so bile, da bi zaigrali v takšni dvorani, kot so zdaj Stožice. Dodal je, da si Slovenija in Ljubljana zaslužita boljšo košarko in evropsko raven. Toda duh Tivolija je bil bistveno močnejši, svoj čas je bil hram slovenske košarke prava evropska trdnjava, Stožice pa z izjemo manjših prebliskov samevajo. Izidi so za zahtevno občinstvo pač preslabi. Kot je dejal legendarni branilec Olimpije in pozneje uspešen poslovnež Jože Papič, sta bila ozračje in pritisk na nasprotnika v Tivoliju drugačna.

"Ljubljana kot univerzitetno in košarkarsko mesto si zasluži boljšo ekipo. Prepričan sem, da bi bila, če bi Olimpija imela konkurenčnejšo ekipo, čudovita stoženska dvorana polna. Razmere v športu odražajo razmere v gospodarstvu in državi. Šport je odvisen od denarja, in če ga ni, ni vrhunske košarke. Klub ima še dolgove, kar je breme, ki ga bo treba rešiti. Z vsoto dveh ali treh milijonov bi se lahko, kot razumem, sestavilo konkurenčno moštvo in potem se stvari lahko hitro obrnejo," je dodal Papič. Nad predstavo svojih naslednikov nekdanji asi niso mogli biti navdušeni. Daneu je dejal, da je težko gledati tako Olimpijo in da je to le odraz politike kluba, ki stagnira. Vse legende pa vendarle upajo v boljši Olimpijin jutri.

Tilen Jamnik
Foto: Borut Živulović/BoBo