Skupaj s košarkarji Dallas Mavericks potuje od 10 do 12 novinarjev izbranih medijskih hiš. Radijski reporter ESPN v angleščini ter za radio v španščini, dva televizijska komentatorja, štirje TV-tehniki, dva klubska poročevalca za spletno stran in družbena omrežja ter novinar časopisa Dallas Morning News. Potujejo skupaj na posebnem letu.

Reporter radia ESPN Dallas Chuck Cooperstein je povzel: "Igralci sedijo spredaj, imajo super sedeže. Trenerji v sredini. Ostali, tako kot jaz, sedimo v zadnjem delu letala. To je čudovito letalo, vsi sedeži so prvi razred, dobimo hrano, pijačo, priboljške. Na letališču ne gremo skozi zapletene varnostne preglede."

Kako pa je z zasebnostjo košarkarjev, milijonarjev, ki imajo vendarle poseben status? "Nikoli ne gremo v prvi del letala, da bi gledali, kako košarkarji igrajo karte ali gledajo filme. Včasih gredo košarkarji nazaj, recimo do trenerja na videoanalizo. Srečamo se na letališkem avtobusu, na recepciji, ko prevzamemo ključe," pove Cooperstein.

Košarkarji in novinarji stanujejo v istem hotelu, vendar v različnih nadstropjih. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se na vhodu ali recepciji srečal s košarkarjem v poznih nočnih urah? "Če je ob desetih dopoldne trening meta, ni najboljša ideja biti v mestu do štirih ponoči. Čeprav sem prepričan, da je tudi že to kdo storil. Tudi jaz v mlajših letih – in sem plačal ceno za to naslednji dan. Košarkarji skrbijo za svoje telo, razmišljajo o prehrani, počitku ... Pa tudi mi moramo biti pripravljeni na svoje delo naslednji dan," verjame novinar.

Na poteh se novinarji srečujejo s košarkarji. Kakšen vtis je Luka Dončić naredil na televizijskega reporterja ESPN-a Marka Followilla? "Luka je zelo hitro postal priljubljen. Mnogo ljudi želi govoriti z njim, biti v njegovi družbi. Je kot rokovska zvezda. Neverjetno priljubljen. Razumem, kako je novincu prvo leto v novi državi. Skušam biti spoštljiv."

Košarkarji in spremljevalci pogosto igrajo dve tekmi v dveh dneh. Tako so denimo prejšnji teden igralci Dallasa in spremljevalci takoj po tekmi v Dallasu leteli v Houston. Chuck Cooperstein pravi, da mu ni težko: "Ko mi prijatelji rečejo 'Tvoje potovanje mora biti grozno', ni zabavno priti v hotel ob dveh zjutraj. Vendar, če pomislim, letim na krasnem letalu, sedim v prvem razredu, imam postrežbo hrane, splet, da lahko delam, stanujem v tako dragem hotelu, ki si ga sam nikoli ne bi privoščil. Res ni tako težko."

Res je, v dobri družbi ni tako težko.