Ko so se priprla ena vrata, so se odprla druga. Bolje rečeno, odprl si jih je sam. "Koleno je bilo kar v težkem stanju, potreboval sem tudi malo težjo operacijo, med katero so mi popravili hrustanec. V bistvu so ga presadili, tako da sem bil odsoten dve leti. Takrat sem uspešno začel študij in ga tudi končal," pravi 33-letni Murić.

Še vedno dejavni košarkar (s povprečjem 16,8 točke je peti najučinkovitejši igralec DP-ja, s povprečjem 7,9 skoka pa četrti skakalec) tako zdaj dela tudi kot fizioterapevt in na pomoč kdaj pa kdaj priskoči klubskemu fizioterapevtu pri GGD-ju Šenčur. "Ko je v dvomih, se obrne name, tako da se skupaj pogovoriva za dobrobit igralcev in celotne ekipe. Imava vzajemno sodelovanje."

Z znanjem, ki ga ima danes, bi se košarke lotil drugače. "Mladi naj ne pozabijo na pripravo na trening, da izvajajo dvakrat na teden tudi fitnes, da izvajajo vaje za moč, da krepijo mišice, ki držijo sklepe. In da si vzamejo tudi primeren čas za regeneracijo."

Še kakšno sezono bi rad ostal pod koši, z enakim žarom, kot smo ga vajeni tudi pri njegovem bratu Edu Muriću. "Rad zmagujem, sem zmagovalec, in če vidim, da je kakšna nepoštenost, včasih odreagiram. Kdaj tudi na sodnike."

Slovensko prvenstvo, v katerem so le štirje klubi bolj ali manj stabilni, pozna že skoraj dve desetletji. Zagotovo ni edini, ki ga mesečna plača igralca nekaj 100 evrov sili v dve službi: "Pokroviteljev je malo, seveda je tudi ta kriza z inflacijo prinesla svoje. Plače niso velike, včasih pa še malo zamujajo. Mislim, da bi lahko košarkarska zveza mogoče pri teh zadevah malo bolj pomagala, tudi finančno."

Z veliko prave volje se vse da: eno službo začne pred 7. uro zjutraj, drugo končuje pozno v večer.