Z Dušanom Hauptmanom, ki praznuje 50 let, smo obujali spomine na njegovo kariero, ki jo je zaznamovalo 17 let igranja v dresu Olimpije. Navijačem se je prikupil zaradi svoje zvestobe zelenemu dresu, trdega dela, poštenosti in seveda zaradi trojk, ob katerih se je tresel Tivoli.

Čestitke za 50 let! Ste imeli ta konec tedna kakšno večjo zabavo ob okrogli obletnici?
Hvala za čestitke. Slavje smo preložili na oktober, saj imam zdaj precej obveznosti. Praznovali smo le v ožjem družinskem krogu in v službi, na ministrstvu za šport, kjer je sodelavec prav tako dopolnil 50 let.

V karieri ste imeli malo poškodb. So se morda pozneje pojavile posledice napornih treningov?
Ne, še danes je vse v redu. Imam dobro 'muskulaturo', v karieri pa sem bil vedno dobro telesno pripravljen, zato težav nisem imel.

Menite, da bi lahko še danes igrali v prvi slovenski ligi?
Na žalost slovenske košarke, lahko! Sem trener in vem, kakšna je kakovost. Nobeni ekipi ne bi delal škode, če bi vskočil za 15 minut. Več verjetno ne bi zdržal, ker bi me izdala kondicija in bi v obrambi igral slabše.

Skoraj vso kariero ste igrali le za Olimpijo. Kako se je začelo?
Bolj pozno sem prišel v Olimpijo, z 21 leti, po končani vojski. Prej sem bil tri leta pri Zmagu Sagadinu pri Libeji Celje. Bili smo enakovredni Olimpiji, kamor me je potem zvabil Janez Drvarič. V dresu Olimpije sem igral 17 sezon, ob koncu kariere pa mi je uspelo še diplomirati na fakulteti za šport.

Se strinjate, da je Zmago Sagadin pustil največji pečat v vaši karieri?
Seveda, saj je bil dolgo moj trener, mislim, da 15 let, potem ko je iz Celja malce za mano prišel v Olimpijo. Skupaj smo poskrbeli za največji uspeh klubske košarke: leta 1994 smo osvojili Evropski pokal, leta 1997 pa bili tretji na turnirju Final four.

Kakšen je bil vaš odnos z Zmagom Sagadinom. Je res takšen diktator?
Sodelovala sva 20 let, kar si je zdaj težko predstavljati. On je cenil mene, jaz njega. Nisva imela sporov. Upošteval je mojo delavnost, mojo osebnost, korektnost. Bil je absolutist, ki je veliko zahteval. Že v Celju sem bil sposoben slediti njegovim zahtevam. Veliko igralcev je zbežalo od njega, ker se niso strinjali z njegovim maksimalno profesionalnim načinom dela.

Sta se tikala?
Seveda, bila sva tako dolgo skupaj ... Nobenih težav ni bilo, tudi zunaj igrišča ne, saj sem vedel, kako se mora vesti vrhunski košarkar.

Ste se mu drznili kdaj oporekati na igrišču, recimo ob minuti odmora?
Tudi to, da sem na glas izrazil nezadovoljstvo, se je zgodilo. Ampak ker sva se dolgo poznala, sva vedela, da gre za trenutno reakcijo in ne za kakšno zamero.

Bili ste zelo natančen strelec. Kako ste natrenirali met?
Imel sem srečo, da sem imel v otroških letih pred hišo koš in sem si že izoblikoval met. Trenerji so me nato v Litiji, Trbovljah in v Celju usmerili na pravilnost izmeta, kar je ključ za uspešen met. In seveda veliko vadbe, veliko ponavljanja ... Še danes imam mirno roko, kar opazim pri rekreativnem igranju košarke.

Kakšen je vaš rekord v zaporednih zadetih prostih metih?
110! Na treningih smo tekmovali, kadar Zmaga Sagadina ni bilo zraven.

Ivo Daneu se čudi, da današnja generacija lahko zgreši tudi po dva ali tri proste mete zapored ...
Tudi mene to čudi! Igralci, ki trenirajo dvakrat na dan, skupaj pet ur, ne bi smeli zgrešiti več kot enega prostega meta. Kot trener opažam, da če igralca pravočasno ne naučiš pravilnega izmeta, to povzroči težavi. Vedno trdim, da je napadalca težje narediti kot obrambnega igralca. Za obrambo sta potrebni volja in zdrava pamet, za napad pa občutek in še trener, ki te zna usmerjati. Tega pri nas vedno bolj primanjkuje.

Ste kdaj dobili kakšno "banano" pri metu za tri?
Ne! Vendar pa sem imel tudi soigralce, ki so znali postaviti blokado, tako da sem ostal sam. Če pa sem ocenil, da je obrambni igralec preblizu, sem znal izsiliti osebno napako. To so pač izkušnje. Imel sem izrazit skok, prirojen imam dober odriv. Seveda sem dobil kakšno blokado pod košem, ampak to me ni odvrnilo od metov.

Ste se kdaj pretvarjali, da vas je nasprotnik močno udaril po roki, v resnici pa se vas ni niti dotaknil?
Ne. In to je bila slaba stran moje kariere. Nisem tip, nisem bil tako vzgojen, da bi "blefiral", simuliral. Morda je to hiba ... To vpitje, "blefiranje", ki ga pogosto vidimo danes, tega pri meni ni bilo, tudi kot trener ne dovolim teatralnih potez, kot jih videvamo v nogometu.

Gotovo pa ste se morali sprijazniti s številnimi umazanimi triki. Kaj vse je počela obramba, da bi vas ustavila?
Ko sem bil na vrhuncu kariere in so se vsi lepili name, je bilo veliko ščipanja, udarcev in provokacij z žaljivimi besedami.

Vas je kdaj igralec žalil, da je spal z vašo ženo?
Ne, čeprav sem se kmalu poročil. Za čuda (smeh) ... So pa mene in mojo družino pošiljali ... Vemo kam. Na vsak način te pač hočejo ustaviti, to jim naroči tudi trener. Zelo malo korektnih obrambnih igralcev sem imel nasproti. Nekateri so po koncu tekme prišli do mene in rekli, oprosti, ampak moram to početi.

Ste imeli prav zaradi umazanih trikov pod dresom oblečeno še majico?
Ja, ker so me ščipali in počeli marsikaj. Do zadnjega trenutka sem imel majico, potem pa so to prepovedali, mislim, da je kakšnih 15 let od tega.

Kdo je bil najbolj umazan igralec, ki vas je kril?
Aco Petrović. Ni napačen človek, ampak zakrivil je mojo najtežjo poškodbo. Od zadaj se je namerno zaletel vame in mi premaknil ramenski obroč. Niti opravičil se ni. Zelo me je bolelo, še obuti se nisem mogel sam. Tri tedne sem moral počivati. Igrali smo v Zagrebu, bilo je konec 80. let, ko je bil trener Vinko Jelovac. Tisto sezono je bila Olimpija močnejša od Cibone, bili smo četrti v jugoslovanskem prvenstvu.

Kdo pa je bil vaš najljubši soigralec na igrišču?
Žarko Djurišić. Bil je inteligenten igralec, znal mi je pomagati pri blokadah in mi je pravočasno podajal. Cenil je moje kvalitete. Skupaj sva igrala sedem sezon.

Kako visoka je bila najvišja ponudba, ki ste jo dobili za igranje v tujem klubu?
Pri 38 letih sem imel ponudbo nemškega Braunschweiga, ampak bil sem že prestar in preveč navezan na družino.

Koliko so vam ponudili?
Imel bi dvakrat višjo plačo kot pri Unionu Olimpiji.

In koliko ste pri Olimpiji zaslužili v najboljših letih?
Če bi preračunal v evre, od 5 do 10 tisoč. To so bile najboljše cene, ampak takšnega plačila seveda ni bilo vsako sezono.

Glede na današnje stanje v Olimpiji za konec še tole vprašanje: ste dobili vse plačano?
Plače smo dobili, ne pa tudi drugih stvari, kar nas zdaj tolče po glavi. Klub namreč večinoma ni plačeval prispevkov za pokojninsko varnost, čeprav so trdili, da jih plačujejo. To še danes zamerim odgovornim. Vsaj povedali bi, da ne plačujejo, pa bi sami poskrbeli za to!