tisto, kar prejšnje reprezentance niso - zrelost.

Zrelost ekipe je tista najvišja stopnja, ki omogoča tudi vrhunske rezultate. Tretjič zapored smo pokazali neverjetno srce, borbenost in kolektivni duh, ki so nas prvič v zgodovini popeljali v četrtfinale. Tako kot prvi dve tekmi je tudi ta imela svoje junake.

Tokrat sta bila v ospredju Jaka Lakovič, ki sem mu v soboto na neki način očital, da se je izognil odgovornosti, tokrat pa je naredil vse tisto, kar vrhunski branilec in vodja ekipe mora narediti. Rašo Nesterovič je na tem EP-ju definitivno našel sebe in svojo igro, ki smo jo tako pogrešali v preteklosti. Sijajen v obrambi, razigran tudi v napadu in po dolgem času tudi z zunanjimi znamenji velike želje po uspehu. Bil je pravi kapetan ekipe, ne samo po igri, tudi po obnašanju, saj sem ga kar nekajkrat videl, kako je pravilno in pravočasno reagiral na poteze soigralcev, jih opozarjal, miril, spodbujal in celo komuniciral z gledalci.

Odlično je po mojem mnenju odigral tudi Sani Bečirovič. Kljub temu da to ni bila takšna predstava kot proti Grčiji, je zelo pomembno, da je pri Saniju opazna kontinuiteta kvalitetne igre. Pri tem je morda imel tudi nekaj sreče, ker se je poškodoval Beno Udrih, kajti na ta način je Pipan prisililjen držati Sanija v igri, ker ta čas nima primerne zamenjave za naša prva branilca.

Odlično sta svojo vlogo opravila Jurak in Milič, ki na tem evropskem prvenstvu igrata povsem v funkciji kolektiva. Od Juraka smo to pričakovali, absolutno pa preseneča Milič, ki mora ob igranju na svoji poziciji občasno prevzemati tudi vlogo branilca, pri tem pa ne pozablja na odlično obrambo in skok. Konstantno dober je Boštjan Nachbar, še eden od tistih, ki na prvih tekmah EP-ja ni imel vzponov in padcev, ampak drži visoko raven igre. Drugi so pomagali ponovno po svojih najboljših močeh, je pa jasno, da se ne da igrati na takih tekmovanjih z 12 igralci. Na teh treh tekmah je Pipan vrtel 8, največ 9 igralcev in to se je kljub trem tekmah v treh dnevih pokazalo za dovolj.

Aleš Pipan se je s tremi zmagami zapisal v zgodovino slovenske košarke, saj je prvi med šestimi trenerji slovenske reprezentance, ki mu je uspel preboj v četrtfinale. Tudi tokrat je presenetil nasprotnike z odlično taktično postavitvijo, dobrim vodenjem in pravočasnim ukrepanjem predvsem z minutami odmora. Imel sem občutek, da v vsakem trenutku obvladuje položaj in to je nekaj, česar se v povezavi s slovensko reprezentanco v preteklosti ne spomnim.

Zdaj imamo štiri dni odmora, da dočakamo na tisto četrtfinalno tekmo, to pa pomeni, da bomo lahko 100-odstotno obnovili moči, da se bodo igralci lahko maksimalno sprostili, razbistrili tudi glave, ki so zdaj zagotovo vroče, in potem maksimalno motivirani nadaljevali evropsko prvenstvo. Slovenskim navijačem lahko izrečemo gromozanski hvala, upam pa, da bo KZS ob pomoči slovenskih turističnih agencij in drugih zainteresiranih naredil vse, da se bo v petek čim večje število slovenskih navijačev vrnilo v Beograd.