Novinar Uroš Volk se je na Valu 202 v oddaji Nedeljski gost pogovarjal z nekdanjem vrhunskim košarkarjem Dejanom Bodirogo. Vabljeni k branju povzetka pogovora.

Slovenija je košarkarska država
Bodiroga je prepričan, da je Slovenija košarkarska država: "Imate radi košarko in šport. Vedno sem rad igral v Ljubljani, tu je bilo vedno težko zmagovati. Tu je košarka zelo pomembna, ker jo zelo cenite."

Ni velikih tekem brez pritiska
Slovenija je kot organizator EuroBasketa 2013 eden od favoritov turnirja, kar prinaša pritisk. Bodiroga je podobno zgodbo doživel leta 2005, ko je Srbija in Črna gora na domačem turnirju osvojila le 9.-12. mesto, pri tem opozarja: "Zagotovo bo Slovenija pod velikim pritiskom, ki bo vse večji, a hkrati bo imela tudi veliko podporo navijačev. Na pritisk se lahko navadiš s pripravami. Izkušnje govorijo, da prireditelji pogosto niso imeli dobre kemije v ekipi. Vsaj tako je bilo pri nas leta 2005. A drugi primeri kažejo, da gostitelji pridejo zelo daleč. Pomembne tekme se dobivajo s pritiskom. Enostavno ne obstajajo velike tekme brez pritiska."

Ivković in Maljković sta izkušena trenerja
Reprezentanci Srbije in Slovenije vodita zelo izkušena trenerja: "Dušan Ivković in Božidar Maljković sta svojo kakovost dokazala z veliko osvojenimi lovorikami. Lahko pripravita in vodita mlade igralce. To je dodatna moč. Srbija ima veliko debitantov in mladih igralcev, tako izkušen trener jih lažje pripravi na tak turnir."

Ni več igralcev, ki bi trenirali po 6, 7 ur
Prosto nekdanje Jugoslavije je vedno dajal ogromno talentov, ki pa jih je zadnja leta precej manj, Bodiroga o tem razmišlja: "Še vedno imamo veliko dobrih in nadarjenih igralcev. V zadnjem obdobju je več časa namenjenega taktiki. Danes se ne dela več tako kot prej, tudi tekem je danes precej več. Razlika pa je tudi v tem, da ni več igralcev, ki bi lahko trenirali po 6, 7 ur na dan. Samo s tem lahko nadgradiš talent. Ko gledam mladeniče iz nekdanje Juggoslavije, opazim več talenta kot drugje v Evropi. A več bi bilo treba delati pri tehniki in metu."

V tej regiji še vedno največ nadarjenih
Kako je sam razvil tako dobro tehniko? Bodiroga odgovarja: "Temu sem posvetil veliko časa. Cela naša generacija je temu namenila veliko časa. Določeno potezo je bilo potrebno ponoviti tisoč in tisočkrat, da ti je to uspelo na tekmi. Dnevno smo metali od 300 do 500 metov, da je to postalo avtomatizirano. Potrebno je pač veliko dela, samo tako lahko postaneš vrhunski igralec. Bližnjic ni. Ponavljam pa, da je ta regija še vedno najbolj nadarjena v Evropi."

Sorodnik Dražena Petrovića
Njegov sorodnik je bil tudi legendarni Dražen Petrović, a o tem sam nikoli ni govoril: "Spoznal sem ga, ko je igral za Portland, takrat smo bili na turneji z Zadrom. Zame je eden najboljših igralcev v Evropi, lepo ga je bilo gledati. Moja babica je iz družine Petrović, a oni so živeli v Šibeniku. Ta podatek so javno odkrili Španci, ki so iz tega naredili zanimivo zgodbo. Nisem pa takšen, da bi se s tem hvalil, sam sem se moral dokazati in narediti svojo kariero."

Krešimir Čosić je bil vizionar
Vso kariero so ga trenirali vrhunski trenerji. Prvi med njimi je bil Krešimir Čosić. Bodiroga se spominja: "Bil je neverjetna osebnost. Zame je bila velika čast, da me je kot 16-letnika poklical v Zadar, veliko je naredil za mojo kariero. Imel je sposobnost, da je pravilno predvideval, kako se bo košarka razvijala tudi do pet let vnaprej. Bil je vizionar, zelo sem mu hvaležen. To je bila neprecenljiva izkušnja."

Znal je igrati na več položajih
Čosić je bil zaslužen, da je Bodiroga igral na več položajih: "Čosić je bil v svojih časih eden prvih igralcev, ki je lahko igral na več položajih. Moj razvoj je šel po njegovi poti. Za svojo višino sem imel dobro tehniko, to je bila moja prednost. Nikoli nisem dvomil, da pri 205 cm ne morem igrati kot organizator. Igral sem na štirih mestih, kar je bila prednost tako zame kot za ekipo."

Imel je dve možnosti, da bi šel v Ligo NBA
Sledil je odhod v Italijo k Stefanelu, kjer je pod vodstvom Bogdana Tanjevića osvojil državni in pokalni naslov. Nato je igral še za madridski Real, Panathinaikos, Barcelono in Virtus Romo. Leta 1995 ga je na naboru Lige NBA izbral Sacramento, a se nikoli ni odločil za igranje v tej ligi: "Nič ne bi spremenil v svoji karieri, to je bila moja odločitev, zadovoljen sem s tistim, kar sem naredil. Želel sem igrati, da bi osvajal pokale in pustil sled v evropski košarki. Še leta 2002 sem imel ponudbo Toronta, a hkrati je prišla tudi ponudba Barcelone, ki do takrat še nikoli ni slavila v Evroligi. Ponudbi sta bili finančno podobni, zato sem izbral Barcelono. Ni bilo smisla, da bi pri 29 letih odšel v Ligo NBA."