V zelo osebnem intervjuju se je z njim pogovarjala novinarka TV Slovenija Maja Hrvatin.

Goran, iskrene čestitke za to evropsko zlato. Povejte mi, kako težek je pokal, ki ga dvigne kapetan evropskih prvakov.
Težek je toliko kot cela Slovenija. Takrat, ko sem ga dvignil, sploh ni bil težek, ampak je kar nekako poletel v nebo. Breme mi je padlo z ramen in sem si res zelo oddahnil.

Igor Kokoškov je bil prvi selektor, ki je igro reprezentance napisal na vašo kožo.
Ne samo na mojo kožo, ampak na kožo vseh reprezentantov. Mislim, da je Igor prvi selektor, ki je povezal vseh 12 igralcev na igrišču in zunaj igrišča. Mogoče tega v preteklosti nismo imeli.

Vemo, da je Igor tudi vaš zelo dobri prijatelj. Ves čas na parketu in ob parketu je zelo resen, zelo malo čustev pokaže. Ste ga že videli, da bi pokazal kakšna čustva?
Ja, ko ni na kameri oziroma ko ne dela, je zelo nasmejan in zelo pozitiven, rad se šali. Ko dela, pa je pravi profesionalec.

Danes je vaša glava že bolj hladna. V preteklih dneh še niste bili tako odločni, da je to konec vaše reprezentančne poti. Kaj pa danes?
V bistvu je glava še vedno polna različnih emocij. Ne vem. Leva stran mi govori, igraj naprej, desna stran mi govori, da je dovolj. Zelo težko je reči, kaj in kako.

Goran, zelo izčrpano delujete, verjamem, da vam je to pobralo zelo veliko energije. Kakšni se vračate k delodajalcu oziroma v NBA?
Zmatran (v solzah).

Upam, da so to solze sreče, Goran ... Evropsko zlato je vaše, reprezentančna pot je končana na fantastičen način. Zdaj ste si sami zadali še en velik cilj, da osvojite še tisti kos nakita, kajne?
Ja, sanje so postale realnost. Vedno sem hotel imeti kolajno okrog vratu. Rekel sem že, da hočem osvojiti še NBA-prstan, ampak mislim, da tudi če mi ga bo uspelo osvojiti, ne bo šlo čez to kolajno. To, kar smo naredili, je nekaj za vso Slovenijo. Sem najponosnejši igralec, kar jih obstaja na tem svetu.

Ne bi mogli lepše zaključiti. Goran Dragić, hvala za to zgodbo.