Vrsta za karte je bila dolga do Hot horsa. Slovenija je stala za nami, v Rim je odšlo ogromno slovenskih navijačev. Zdaj zgleda še bolj neverjetno kot takrat.
Če se bo klub stabiliziral, bi se rade volje vrnil nazaj. Če ne, pa se kot kapetan ne nameravam ubadati s stvarmi, s katerimi sem se moral letos.
Takratni član Asvela, ki je nosil dres s številko sedem, jo je po silovitem zabijanju Marka Miliča hitro ucvrl izpod koša, kar se lepo vidi tudi na televizijskem posnetku. "Navajeni smo, da tabla dol pade. Sam sem pred tem v Kranju razbil osem tabel in vedno je steklo popadlo na tla, tako da sem dobil kar nekaj prask. Na glavi imam še zmeraj "puščico", zato mi frizer pravi, da sem kot Harry Potter," se zanimivega dogodka spominja "Air Milko". Nad "šprintom" Francoza zaradi slabih izkušenj tako niti ni bil preveč presenečen, prav tako nad gesto Ivice Jurkoviča, ki se je prijel za glavo.
Pravi šok za "mulca"
"Tabla je gor ostala. Mislim, da smo takrat celo prvič igrali pod takimi tablami, ki imajo dve stekli, ki sta skupaj pritrjeni z lepilom," dodaja Milič. Prav izjemna akcija iz druge minute tekme proti Asvelu je za Kranjčana, ki bo 7. maja dopolnil 30 let, najbolj nepozabna iz celotne sanjske sezone 1996/97, ko se je Olimpija uvrstila na Final four. "Razbita tabla pred množico grških navijačev, ki so čakali na finale proti Barceloni. To je bil prav mali šok za "mulca", ki se je še pred nekaj leti podil le po slovenskih telovadnicah," nam je povedal prvi slovenski košarkar z izkušnjami v Ligi NBA.
Takrat smo bili anonimneži
Tudi drugih stvari se še dobro spominja: "Veliko "flešov" mi je ostalo v glavi. To je bilo verjetno najbolj emocionalno obdobje v moji karieri, čeprav sem nato doživel in dosegel še marsikaj. Takrat sem prišel kot "mulc" iz Kranja in s 17 leti začel v Olimpiji evropsko kariero. Sezono prej je šlo vse narobe, zamenjali smo kar nekaj trenerjev. Ko gre vse narobe, mladi igralci začnejo dvomiti vase, a nato je sledila sanjska sezona, tako rezultatsko kot zaradi navdušenja gledalcev. Vrsta za karte je bila dolga do Hot horsa. Slovenija je stala za nami, v Rim je odšlo ogromno slovenskih navijačev. Zdaj zgleda še bolj neverjetno kot takrat. Vsi smo kariere nadaljevali v vrhunskih evropskih klubih. To je bila res dobra ekipa. Vsi smo se razvili v dobre igralce, takrat smo bili anonimneži."
Kmalu spet na parketu
Milič, ki si je konec februarja poškodoval stopalo in dobil "petcentimetrski šrauf v podplat", počasi že trenira in bo kmalu začel spet igrati. Real Madrid je v sredo dobil veliki derbi španskega prvenstva proti Tau Ceramici z 80:68 in dva kroga pred koncem rednega dela prevzel vodstvo na lestvici. V močni konkurenci se bo poskušal čim dlje boriti za naslov prvaka.
Vrnitev odvisna od stanja v Olimpiji
Milič se je v špansko prestolnico preselil, potem ko je prvi del sezone po dolgih letih spet preživel v Tivoliju. Zaenkrat še ne ve, ali se bo poleti znova vrnil v Ljubljano. "Imam možnost, da pridem nazaj ali pa ne. Če se bo klub stabiliziral, bi se rade volje vrnil nazaj. Če ne, pa se kot kapetan ne nameravam ubadati s stvarmi, s katerimi sem se moral letos," poudarja jeseni najboljši mož potapljajoče se Olimpijine barke. Verjame, da je novi direktor Janez Rajgelj, ki mu je bil v časih, ko je igral še v Triglavu, kot drugi oče, zelo dober operativec. Zato upa, da bo klub končno splaval na zeleno vejo.
Ni vse zlato, kar se sveti
O karieri Miliča po letu 1997 nima smisla izgubljati preveč besed. Še isto leto so se mu izpolnile otroške sanje, saj ga je kot 34. na naboru Lige NBA izbrala Philadelphia, ki pa ga je že novembra prodala v Phoenix. Tam je v sezoni 1997/98 igral na 33 tekmah, leto kasneje pa na 11. Njegov najboljši izkupiček na eni tekmi je 13 točk. Kaj več ni mogel pokazati, saj so mu trenerji namenjali le po nekaj minut na srečanje. Tako je spoznal tudi drugo stran velikokrat krutega profesionalizma. Po vmesni postaji pri Fenerbahčeju je sezono 1999/2000 znova odigral v Olimpiji, nato je šel prvič v Real, zadnja leta pa je preživel v Italiji (Fortitudo Bologna, Euro Roseto, Scavolini, Virtus Bologna).
Rašo na vrhu v Evropi in v ZDA
Spoznali ste že, kaj zdaj počne 11 košarkarjev takratnega Smelta Olimpije, ostajata pa še dva: Rašo Nesterovič in Gregor Hafnar. Oba sta v Tivoliju tisto leto igrala obrobni vlogi. Nesterovič je bil v nemilosti trenerja Zmaga Sagadina, ker naj ne bi hotel podpisati dolgoročne pogodbe z zmaji, zato je do Final foura igral le na dveh tekmah, proti Olympiakosu pa je nastopil zaradi težav z zobmi Ivice Jurkoviča. Že naslednjo sezono se je preselil v Kinder iz Bologne (Virtus) in z njim osvojil evropsko krono, zdaj pa že deveto sezono igra v Ligi NBA (Toronto). Pred dvema letoma je dosegel vrhunec kariere, ko se je s San Antoniem veselil šampionskega prstana.
Hafnar največ časa v Italiji
Hafnar je v sezoni 1996/97 oblekel Olimpijin dres le na eni tekmi Evrolige in na parketu preživel pičle tri minute. Pod Rožnikom je ostal še naslednjo sezono, nato se je preselil v Pivovarno Laško, od leta 2000 pa igra v tujini (Avellino, Nancy, Limoges, Ionikos, Siena, Varese). Avgusta leta 2003 se je vrnil v Olimpijo, a jo je že decembra spet zapustil. V Vareseju je Kranjčan drugo sezono in je eden najpriljubljenejših igralcev pri navijačih. Klub v italijanskem prvenstvu trenutno zaseda deveto mesto in se ogorčeno bori za vstop v končnico.
Matej Rijavec
Vrsta za karte je bila dolga do Hot horsa. Slovenija je stala za nami, v Rim je odšlo ogromno slovenskih navijačev. Zdaj zgleda še bolj neverjetno kot takrat.
Če se bo klub stabiliziral, bi se rade volje vrnil nazaj. Če ne, pa se kot kapetan ne nameravam ubadati s stvarmi, s katerimi sem se moral letos.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje