Slovenk, ki bi imele priložnost igrati košarko na najvišji evropski ravni, ni prav veliko. V prvem obdobju samostojnosti naše košarke je Slovenija imela v evropski ligi tudi svojo ekipo, saj se je Ježica, ki je bila visoko zapisana tudi v nekdanjem skupnem prostoru, nekaj sezon še zelo dostojno merila z ekipami iz drugih držav. Zanimivo je, da se je ta evropska ženska košarkarska krajina precej spremenila, saj ob Ježici zdaj tudi precej drugih ekip ni več na vidiku. Kot vedno pa prihajajo nove in tudi v ženski košarki je tako kot pri moških največ denarja zbranega v Rusiji. V tistih prvih letih debelih krav našega športa sta, denimo, ob Ježici še vsaj dve, največkrat pa tudi tri ekipe, igrale v evropskem pokalu, ki je nosil ime po znameniti italijanski igralki Lilliani Ronchetti.

Na evropski ravni v ženski klubski košarki podobne revolucije kot med moškimi ni bilo. Tudi zdaj sta na voljo dve evropski tekmovanji, in prav na tej ravni so svoje mesto našle slovenske igralke. Na bližnjem evropskem prvenstvu bodo igrale v znameniti praški dvorani Kralovka ob nogometnem stadionu Sparte. Ob vseh teh nastopih na tujem pa ne smemo mimo tega, da je to že generacija, ki je v celoti zrasla v slovenskem okolju in so ji pred tednom dni dodali Američanko Mario Shante Evans, ki je zadnjo sezono tudi igrala pri nas v Celju, zdaj pa odhaja k Gironi v Španijo. Shante ni prva igralka, ki je dobila slovenski potni list. Je pa očitno tista, od katere se bo v slovenskem taboru pričakovalo največ.

Uspeh ob uvrstitvi na zaključni turnir, čeprav slovenska ženska košarka ne deluje v prav naklonjenem okolju, ni prišel kar tako ali naključno. Tisti najbolj zagnani in z žensko košarko v srcu so vedno sledili cilju. Tu moramo pohvaliti vse, ki že nekaj let skrbijo za žensko košarko v Celju, saj je prav knežje mesto največkrat zadnja postaja naših igralk pred selitvijo na tuje. Ustvariti tako ime in predvsem zaupanje pa ni enostavno. Uroš Kranjc in Borut Kop sta pred novo sezono v klub pripeljala novega izjemno močnega pokrovitelja, ki spada med najuspešnejša slovenska podjetja. Za stroko v Celju pa že nekaj let skrbi Damir Grgić. In ko so tudi na osrednji zvezi spoznali, da brez popolnega sodelovanja s celjskim delom ne bo nič, je prišlo do uspeha, ki je vsekakor že samo z uvrstitvijo na prvenstvo večji, kot bi upal še pred kakšnim letom pričakovati tudi največji optimist.

Seveda tudi brez drugih ne gre. Čeprav so nekatera mesta, ki so nekdaj skrbela tudi za evropsko podobo naše ženske košarke, izgubila pravi stik, pa so najmanj v Kranju, Mariboru, na Grosupljem in na Iliriji v Ljubljani dodali svoj delček k slovenskemu uspehu. V pripravah za zdaj Slovenke še niso izgubile tekme, pa čeprav je bil program izjemno dobro sestavljen. Zaradi teh uspehov pa naše niso poletele v nebo, dobro vedo, kaj jih čaka ob Vltavi, predvsem pa uživajo v vsakem skupnem dnevu, ki ga preživijo skupaj. In že ustvariti tako vzdušje v ekipnem športu je prva zmaga, ki so jo zmožni doseči le tisti, ki imajo cilj in ves čas vedo, kaj si želijo. In to skupaj.