Kakšna je vaša prva asociacija na košarkarja Marka Miliča? Veliko navijačev bi se prej spomnilo na njegovo zabijanje čez avto kot na to, da je bil prvi Slovenec v Ligi NBA in da je dolga leta igral za Olimpijo in reprezentanco. Tivoli je bil tistega 4. marca 1995 popolnoma poln, nihče pa ni slutil, da bo tekmovanje v zabijanju tako spektakularno, kot bi gledali All Star v Ligi NBA. Zelena športna honda CRX se je pripeljala pod obroč, še ne polnoletni kranjski košarkar, takrat že član (Smelta) Olimpije, je vzel dolg zalet, poletel čez avto in - uspešno zabil. Posnetek je obkrožil svet, Milič pa si je prislužil svoj prvi avto in Janezu Rajglju obetavnega mladeniča kmalu ni bilo treba več voziti na treninge iz Kranja v Ljubljano. Ob obletnici zabijanja smo se pogovarjali z Markom Miličem, ki se te dni pripravlja, da se vrne v Kuvajt.

Točno dvajset let je od vašega podviga na tekmi All Star. Kako ste prišli na idejo, da bi žogo zabili v koš po skoku čez avto?
Že prejšnja leta sem na tekmah All Star zabijal najprej čez enega, pa potem čez tri fante. Videl sem, da je to navijačem všeč, zato sem razmišljal, kako naprej. Hokejist Štefan Seme, ki je bil takrat velik frajer, se je pred Tivoli vozil s hondo. Janezu Rajglju sem rekel, da bi ta avto lahko preskočil, on pa me je imel že poln kufer, ker me je vsak dan vozil iz Kranja v Ljubljano in je rekel: bomo uredili. In res, pri Hondi so obljubili, da dobim avto, če mi uspe. Preden sem poskusil, sem samo preveril, kje so v Tivoliju stranska vrata, da se hitro poberem iz dvorane, če slučajno padem.

Kakšne generalke prej niste imeli?
Ne, nikoli nisem prej poskušal preskočiti avta, sem pa dobro vedel, kakšno višino lahko preskočim, saj smo v Kranju pogosto trenirali skok čez elastiko. Ko so v Tivoli pripeljali tisto zeleno hondo, sem takoj vedel, da je od 20 do 30 cm višja, kot je bila tista od Semeta.

Je to zabijanje zelo zaznamovalo vašo kariero?
Bolj bi jo moralo dejstvo, da sem bil prvi Slovenec v Ligi NBA in da sem igral pet finalov z madridskim Realom. Vsekakor je bilo pozitivno, da sem, mladenič brez denarja, takrat dobil nov avto, se je pa kmalu pokazala negativna plat tega dogodka. Leto pozneje so me namreč klicali z univerz Severna Karolina in Duke in mi ponudili študij. Gre za znana kolidža, dali bi mi šolnino, toda izvedeli so, da sem v dar dobil avto, tako da je vse padlo v vodo in z letom čez lužo ni bilo nič, saj vzamejo le košarkarje, ki nimajo še nobene sponzorske pogodbe. Sicer sem imel potem srečo, da sem prišel k Zmagu Sagadinu in z Olimpijo na turnir Final four. Spomnim se, da mi je Zmago rekel: 'Glej, kakšni loleki so ti Američani, ki pridejo k nam igrat.' Zdaj je seveda drugače, saj v Evropo pridejo tudi igralci z NBA-izkušnjami, a nekoč ni bilo tako.

Vas je ta zgodba s kolidžem še kdaj spremljala v Ligi NBA?
Prvo pripravljalno tekmo, ko sem prišel v NBA, smo igrali prav v Severni Karolini, moja Philadelphia, ki jo je treniral Larry Brown, na drugi strani pa Chicago, v katerega se je po epizodi v baseballu vrnil Michael Jordan. Nekaj minut sem ga kril pred 20 tisoč gledalci! Kar temnilo se mi je pred očmi. Legendarni trener North Caroline Dean Smith je po tekmi prišel do mene in rekel: 'Klicali smo te, te vabili ... Vidiš, kaj si zamudil?'

Vedno ste bili znani po izjemni telesni pripravljenosti. Kaj vse ste počeli v mladosti, da ste bili tako močni?
Teh zgodb je veliko. V Kranju smo šli, tudi Gregor Fučka je bil zraven, pri stari ekonomski šoli pozimi z lopatami in krampi čistiti igrišče. Jaz sem imel kramp in sem tako močno tolkel po ledu, da sem zraven metal ven še asfalt. Rekel sem: Letos je pa led nekam črn. Spomladi so bile takšne luknje, da so se lahko mulci igrali s frnikolami. Ali pa, ko smo pred blokom tista betonska stojala za kolesa uporabili za to, da smo si jih dali na meča in tako trenirali. Kot mulci smo tudi skakali po eni nogi na vrh stolpnice, eno nadstropje po eni nogi, naslednje nadstropje po drugi. Malo po partizansko smo se lotili treninga, ampak vse smo delali zelo srčno.

Potem se vam sploh ni bilo težko prilagoditi na zahtevne treninge Zmaga Sagadina?
Zmago je bil toliko pred časom, da je, ko je bil fitnes še košarkarski sovražnik številka ena, pripeljal Simona Rudeža, atletskega trenerja. Zdaj ni ekipe v Evroligi, kaj šele v NBA, ki tega ne bi imela. Na ta način smo dobili fizično moč, je pa res, da lahko izgubiš občutek za met in kakšne malenkosti pri tehniki. Košarka se je pač spremenila. Včasih sta Dule (Hauptman) ali Pero (Vilfan) lahko zadela 20 do 30 trojk v nizu, zdaj pa gledaš Gorana Dragića ali Lebrona Jamesa, ki sta morda malo manj natančna, sta pa hitrejša, močnejša ... Težko je pač primerjati različne generacije.

Kako je z vašo kariero? Se že napoveduje konec?
Zadnji dve leti sem igral v Kuvajtu. V arabskem svetu si nekatere stvari predstavljajo po svoje. Odločili so se, da bodo v rednem delu prvenstva brez tujcev, potrebovali pa me bodo za končnico in za prvenstvo Perzijskega zaliva, tako da - čez en mesec se vračam in me najprej čaka prvenstvo Perzijskega zaliva, potem pa končnica državnega prvenstva. Šest ali sedem let je bil Kuvajt vedno drugi, po mojem prihodu pa smo osvojili vse in so doživeli katarzo. Ljudje tam so res bogati in na Forbesovih lestvicah najbogatejših Zemljanov, ampak res so veseli, kadar njihov klub osvoji prvenstvo.

Šejki imajo te klube nekako za prestiž?
Ja, potem pa se gredo z drugimi šejki malo tekmovalnosti. Še bolj je to očitno v nogometu. Prišel je Real in zmagal z 2:1. Lastniki kluba so bili vzhičeni, ker se je Kuvajt tako dobro upiral velikemu klubu. No, ko je potem prišel Bayern, tekmo vzel resno in zmagal z 8:0, so pa rekli, da tile Nemci niso najbolj prijazni.

Ste dobro pripravljeni na novo sezono?
Moram biti. Če me pokličejo iz tujine in me dobro plačajo za to, da sem lider, hočeš odigrati maksimalno. Ko se rezultat lomi, rešujem tekmo. Od tujca vedno pričakujejo, da doseže 30 točk in predvsem, da ekipa zmaguje. Lahko dosežeš 40 točk, a če zgubiš, si takoj kriv za poraz.

Ampak košarka je vendar moštveni šport ...
Tam ga dojemajo precej individualno, čeprav sem to v svojem klubu precej spremenil. Poskušam, da soigralci uživajo tudi ob lepih podajah. Začeli smo sodelovati in napredek je opazen. Pri preostalih ekipah je tako, da pridejo malce arogantni Američani iz NBA-ja, dosežejo 40 točk, dajo slušalke na ušesa in gredo domov.

Ste v bogatem arabskem svetu pogosto opazili prizore, ko so bogataši razmetavali z denarjem?
Seveda. Zapravljajo nenormalno. Gradijo se stadioni sredi mesta, večji kot Santiago Bernabeu, ampak so pri enem narobe izračunali statiko in se pogreza, tako da že pet let čaka, da se odpre. Ali pa bogataši, ki gredo z letalom na nogometno tekmo v Anglijo, na Arsenal. Jaz sem z nič prišel do tu, kjer sem zdaj, in znam vse precej bolj ceniti kot ti, ki jim nafta teče pod nogami. Ko sem bil mulc in sem živel v 9. nadstropju bloka na Planini pri Kranju, sem si od materialnih stvari želel le to, da bi imel hišo. To sem uresničil, nekih potreb po luksuzu pa nimam.

Bi še lahko igrali v Evropi? Na primer v drugi italijanski ligi?
Lahko bi igral tudi v prvi. Pred dvema letoma sem bil v Cremoni še glavni igralec. Tam je kakovost precej padla.

Je Kuvajt vaša zadnja postaja v karieri igralca, ali pa boste na koncu še kakšno sezono igrali v Sloveniji?
Ne vem. Tudi pred dvema letoma sem si rekel, da bi rad igral nekje blizu Slovenije, pa sem šel v Teheran in nato še v Kuvajt. Ne delam nobenih načrtov, uživam, dokler lahko, mislim pa, da v Sloveniji ne bom več igral. Spomini na Olimpijo in reprezentanco so lepi, košarko sem vedno igral s srcem, ampak - zdaj je čas za druge fante.

Kakšna poslovilna tekma bi se pa vendarle spodobila, kajne?
Morda, a prej bi poslovilno tekmo naredil v Kuvajtu, saj me potem tam ne bodo več videli. Zakaj bi jo delal v Tivoliju, če bom naslednje jutro prišel tja na kavo?

Tomaž Okorn, @Tomaz_Okorn