Ker sem imel to srečo in bil prejšnji konec tedna na zaključnem turnirju ženske košarkarske Evrolige v Sopronu na Madžarskem, sem moral v tem tednu kar resno prestaviti svoja razmišljanja in jih prilagoditi resničnosti domače scene. Zdi se mi, da je celjska zasedba vsako leto bolj oddaljena od drugih ekip. In to navkljub temu, da tudi Štajerke vsako leto v prvenstvo vstopajo z mlajšimi nosilkami igre.

Sorodna novica Celjanke še zmaga loči do naslova državnih prvakinj

Letos so v Celju za nameček zadeli še pri obeh tujkah, saj sta Rengie Bessard in Chatrice White najmanj za domačo sceno prehud zalogaj. Svoje sta dodali tudi v regionalnem tekmovanju, kjer se je na domačem zaključku Celjankam edinkrat v sezoni zalomilo v polfinalu z Budućnostjo. Vrnitev pod evropske obroče pa je bila po več kot desetletju zelo spodbudna in že zdaj veseli dejstvo, da so v knežjem mestu odločni biti na evropskem parketu tudi v letošnji jeseni.

Kaj vse se bo do jesenskih mesecev spremenilo, seveda lahko le ugibamo. Obema Američankama potečeta pogodbi in ju bo vražje težko zadržati v celjski vrsti. Z odhodom na tuje se bosta spogledovali še najmanj Zala Friškovec in Larisa Ocvirk, ki pa se bosta za morebitno slovo morali dogovoriti s klubom, saj imata v Celju obe še pogodbi. Na ta način so v Celju z domačimi igralkami vedno delovali, saj so si s tem zagotovili tudi plačevanje odškodnin, ki so pomemben delež v proračunu kluba, ki prihaja iz okolja, ki ni naklonjeno športu, kaj šele ženskemu.

Prepričan sem, da bodo vodilni možje v Celju na čelu z Borutom Kopom in Urošem Kranjcem pravo pot našli tudi tokrat. Prav zato nas nikakor ne preseneča dejstvo, da smo v tej sezoni pod evropskimi obroči v obeh ženskih tekmovanjih, ki sta seveda zasidrani pod okriljem Mednarodne zveze, spremljali kar 13 igralk, ki so se na tuje podale iz Celja. Tudi Nika Barič in Teja Oblak, ki sta finalni dan najboljše evropske ženske klubske košarke zaključili z zmagama.

Sorodna novica Celjske košarkarice dobile uvodno finalno tekmo

Največja težava je zdaj prav ta ogromna razlika med Celjem in drugimi sredinami. Očitno je upehan tudi Triglav, kjer so se na žalost prehitro morali posloviti od gonilne sile kranjske ženske košarke Jerneja Gortnerja. Slišati je, da Gorenjk že jeseni ne bo več v regionalnem tekmovanju. Pomembno je, da bodo ostale vsaj na visokem domačem nivoju, ki pa že v prvem tujem tekmovanju ne pomeni veliko.

Edino, kar res veseli, je, da v klubih, ki so še pri življenju, z mladimi delajo dobri trenerji. In prav vsaka, ki se bo odločila za košarko, tudi vrhunsko, bo tudi v prihodnje imela možnost priti na mednarodno sceno. Najprej ob dobrem in strokovnem delu v matičnem klubu, potem ob pravočasni selitvi v Celje, saj igralk drugje ne bo več mogoče opaziti.

In za konec še iz Celja na tuje. Ena od možnosti je seveda tudi reprezentanca. Ampak tudi za to sem prepričan, da bo imela močan celjski pečat tudi na drugem evropskem prvenstvu zapored, junija v Nišu in Beogradu. Najmanj deset bo po mojem razmišljanju v ducatu izbrank takih, ki imajo povezavo z igranjem v naši metropoli ženske košarke.