Kljub uspehu pa kaže, da bo celjska vrsta tudi po tej sezoni dočakala obilo sprememb.

Slovenske košarkarice so precej oddaljene od najsvetlejše evropske scene. V Ligi prvakinj je tako letos igrala le Škofjeločanka Teja Oblak, ki je imela pri Košicah hladno-toplo obdobje. Tako je bila nekaj dni celo doma, saj ji Slovaki niso obnovili pogodbe. Na koncu pa je bila ena izmed nosilk igre pri novih slovaških prvakinjah. Med igralkami, ki smo jih v ponedeljek spremljali v Celju, naj bi se na tuje podale vsaj dve ali tri – lahko pa tudi več. So pa v celjskem klubu dovolj premeteni, da imajo z vsemi igralkami sklenjene pogodbe, tako da morajo morebitni kupci seči v denarnice, če si želijo igralke, ki pri trenerju Damirju Grgiču spoznajo vse zakonitosti košarke na kar precej visoki ravni.

Konec prejšnjega tedna smo celo dočakali prvi neposredni odhod iz celjskega kluba v žensko Ligo NBA. Ta premik je uspel Marici Gajić, ki ima sicer v žepu tudi slovenski košarkarski potni list, nastopa pa za Bosno in Hercegovino. Posledično ima Gajićeva na mizi tudi precej ponudb najboljših evropskih ekip in v Celju ji ne bodo postavljali preprek pri odhodu. Enako velja za Majo Erkič, ki si je po nekaterih težavah s poškodbami, ko se je dobesedno znova postavljala na noge, zavetišče poiskala v matičnem klubu. Tudi njej se zdaj odpira pot v evroligaško druščino. Naslednji na seznamu morebitnih odhodov pa bi bili lahko Rebeka Abramovič in Eva Lisec. Na naboru za odhod prek Atlantika ta ni bila uspešna, evropskih izzivov, kjer zadnje zagotovo še ni rekla niti Nika Barič, pa tudi Lisčevi zagotovo ne bo manjkalo. Baričeva, ki je prva Slovenka z vizumom za ZDA, kot kaže, v teh dneh igra zadnje tekme pri moskovskem Spartaku v ruski končnici. Če se zvezde slovenskim košarkaricam pravilno postavijo, bi jih lahko v naslednji sezoni kar šest igralo v elitni druščini stare celine.

Sicer pa v regionalni ligi svoje moči merijo kar tri slovenske vrste. Vse tri so se prebile med osmerico v zadnji sezoni. Celjanke so igrale na zaključnem turnirju. V takem obsegu slovenska ženska košarka v regiji še nikdar ni bila navzoča. In tako bo tudi v prihodnje, vse bolj pa si zraven želijo tudi Italijanke. Mladinke in kadetinje, ki čakajo na svojo priložnost, pa vsaj za zdaj zelo odločno držijo stik z evropskim prizoriščem, saj so denimo mladinke že šest let zapored članice najboljše skupine, ki se bo letos poleti po 13 letih znova ustavila pri nas.

Edini prepad, ki bi bil lahko tudi skrb vzbujajoč, pa je prepad med Celjankami in drugimi domačimi klubi. Ampak poskušajmo na stvari gledati iz optimističnega zornega kota, drugače bomo celoten slovenski ekipni šport lahko hitro pokopali.