Na videoposnetku mu družbo delata velika prijatelja in nekdanja soigralca Tony Parker in Ronny Turiaf. S Parkerjem sta dolga leta tvorila udarno navezo francoske izbrane vrste, ki je poskrbela, da je reprezentanca postala ena najboljših v Evropi. “Po koncu sezone sem se odločil, da bom počakal, da vidim, kaj se bo zgodilo. Ko sem na počitnicah, vidim, da se počutim res dobro,“ je ob slovesu dejal košarkar, ki je bil na koncu krilni center, sicer pa je lahko igral na več položajih. S tem je tudi konec zelo uspešnega obdobja francoske košarke s t. i. "Parkerjevo generacijo".

Leta 2006 je vsestranski Diaw postal kapetan reprezentance, s katero je v Sloveniji leta 2013 postal evropski prvak. Leto pozneje je na svetovnem prvenstvu osvojil bron, ima pa z evropskih prvenstev še eno srebrno kolajno in dve bronasti. Leta 2005 je bil uvrščen v prvo peterko evropskega prvenstva v Srbiji in Črni gori.

Zadnjo sezono je odigral v dresu Paris Levalloisa, predtem pa si je 14 let kruh služil v NBA-ju. Leta 2006, ko je igral za Phoenix, je prejel nagrado za košarkarja, ki je v tisti sezoni najbolj napredoval. Pred štirimi leti je s San Antoniem osvojil šampionski prstan. Igral je še za Atlanto, Charlotte in Utah, pred odhodom v NBA pa za Pau Orthez.

Za reprezentanco je odigral 247 tekem, prav toliko kot njegova mama, Elisabeth Riffiod, ena najboljših francoskih košarkaric do zdaj: “Po številu tekem za Francijo sem se izenačil z mamo. Vedno sem dejal, da je to nemogoče. Zelo sem ponosen. Iz spoštovanje do vsega, kar je naredila zame, nisem želel več. Zato sem tudi odnehal.“