V polfinalih smo spremljali morda eno najboljših tekem kakšne evropske reprezentance v zadnjih desetih letih. To, kar so prikazali Grki, je bila neverjetna kombinacija košarkarskega znanja, spretnosti, energije in sijajnega vodenja selektorja Panagiotisa Yannakisa. Že dolgo nisem videl, da bi trener in njegova ekipa dihala in delovala tako enotno, kot je danes grška reprezentanca.

Američani so doživeli enega največjih šokov do zdaj, gotovo večjega od tistega v Indianapolisu leta 2002 in v Atenah leta 2004. Prvič v zgodovini so selekcionirali ekipo, igralci so odpadali s spiska, ustvarjali so tekmovalno reprezentanco, in ne samo skupka zvezdnikov. Poskušali so se obnašati tako, kot se pripravljajo evropske reprezentance in nekatere zunaj ZDA. Sestavili so enega najmočnejših strokovnih štabov, pa kljub temu niso uspeli.

Današnja zmaga aktualnih evropskih prvakov je sijajna vzpodbuda za vse, ki delajo v evropski košarki. Po tem svetovnem prvenstvu pričakujem velike pozitivne premike tako v Evroligi kot v državnih prvenstvih.

Argentina je zagotovo zasluženo med štirimi najboljšimi, vendar se počasi končuje njena era, ko so osvojili srebro na prejšnjem mundialu in zlato na OI-ju. Španci so ekipa, ki prihaja, ekipa, ki bo na naslednjem domačem evropskem prvenstvu glavni favorit za zmago.

Nekoliko mi je žal, če v finalu ne bo nastopil Pau Gasol. To bi bil gotovo ogromen udarec za selekcijo Pepuja Hernandeza. Raje bi videl finale s popolnima ekipama. Štirinajst dni smo čakali na vrhunsko košarko in mislim, da smo jo zdaj le dočakali. Te štiri ekipe so bila na Japonskem za druge nedosegljive.

Sobotni obračun za bron bo pripadel tistim, ki bodo lažje preboleli poraz. Glede na to, da vsi Američani v Ligi NBA tekme igrajo na dva dni in morajo po porazu hitro preklopiti na naslednje tekme, bi jim dal več možnosti kot Argentincem. Ti poraze doživljajo precej bolj čustveno.

Peter Vilfan