Po zmagi v osmini finala nad Dominikansko republiko so naši košarkarji izpolnili načrt, ki so si ga zadali. Ne bom se spuščal v kalkulacije, kaj bi bilo, če bi bili prvi ali tretji v skupini. Dejstvo je, da je ekipa Jureta Zdovca vsako tekmo odigrala po svojih najboljših zmožnostih in poskušala prilesti kar se da daleč. Na žalost je bila ekipa ZDA premočan nasprotnik.

Borbenost in željo po zmagah so opazili naši navijači, zato je bila pomoč s tribun toliko večja. Tekmo sem skupaj z ekipo RTV-ja spremljal v hotelskem lobiju v Madridu. Da nam je sploh uspelo videti tekmo, smo najprej morali izpred televizije "spoditi" nekaj Špancev, ki se niso kaj dosti zmenili za tekmo in še naprej glasno kramljali ter nam niso želeli odstopiti mesta v prvi vrsti. Na našo srečo kolega Aleš Potočnik obvlada nekaj primernih izrazov španščine s pravim lokalnim naglasom in s tem se je zadeva kaj hitro rešila.

Najlepši prizor se mi je zdel prav med slovensko himno, ko sem za košem videl zeleno-belo obarvano tribuno in na veliko izobešeno slovensko zastavo. Takoj sem dobil tisti topel občutek, ki sem ga sam podoživljal kot navijač naše izbrane vrste, ko sem se udeleževal vseh velikih tekmovanj in s tribun podpiral naše igralce.

Videlo se je, da je bila četa Jureta Zdovca fizično enakovreden nasprotnik do začetka drugega polčasa. Američani v tretjih četrtinah prestavijo v eno "brzino" višje in tukaj zlomijo nasprotnike, to se je zgodilo tudi nam in tukaj smo tudi končali to prvenstvo.

Zame pa prvenstvo še ni končano, že nocoj bova z Miho Mišičem komentirala dve zelo dobri tekmi, med Srbijo in Brazilijo ter Španijo in Francijo. Mislim, da bosta obe tekmi zelo zanimivi, še posebej prva, kje se bosta srečali ekipi z dobro centrsko linijo, talentiranimi branilci in visoko samozavestjo.