V severnoameriški ligi je zamenjal kar pet dresov, najprej pa se je preizkusil v Seattlu. Odšel je še v New Jersey, dve sezoni je preživel v Miamiju, kariero pa končal kot član Portlanda. Najuspešnejši je bil pri Miamiju, kjer mu je Pat Riley namenjal več minutaže, v povprečju pa je vpisoval 5,6 točke in kar 7 skokov na srečanje.

Ljubljano ste leta 1999 zamenjali za Seattle, kjer ste preživeli le dve leti. Vam je bilo kdaj žal za tako odločitev?
Jaz niti nisem želel v ZDA, a tu nisem imel več pogodbe, stvar je bila zapletena. Imel sem tudi finančne težave, v Ljubljani sem imel družino in teh pritiskov nisem zdržal. Odšel sem v Seattle, ki je bil takrat druga ekipa v ZDA, saj je predtem igrala v finalu, zato si je bilo zelo težko izboriti minutažo. Tam sem bil dve leti, v katerih sem imel neprestano težave s koleni. Še vedno mislim, da to ni bila dobra odločitev, a izbire nisem imel.

Kakšna je razlika v organizaciji pri NBA-klubih, v katerih ste igrali?
To je čudna stvar, saj vsi košarkarski navdušenci sanjajo o teh ekipah in jih dajejo v isti koš, kot da so vse dobre. Enako mislijo tudi glede strategije Davida Sterna in reklame, a ni vse tako dobro. Če bi imel sina in izbiro, potem bi pogledal, kdo je trener, kakšna je ekipa, kakšne so pogodbe in način igre, potem pa bi sprejel odločitev. Zelo pomembno je, da je trener dober, teh pa v nekaterih ekipah ni. Imajo dobre predsednike, potem pa te ekipe ne uspejo, saj človek, ki odloča, igralca ne vidi vsak dan. Drugače je pri Georgeu Karlu, Patu Rileyju ali Jerryju Sloanu, oni odločajo in imajo s tem izkušnje. Včasih pa pride trener brez izkušenj, trener, ki se ne počuti udobno. Za takega človeka jaz ne bi igral, saj te fizično ne razume, zato te, četudi si dober šuter, ne da v igro niti zadnjih pet minut. Evropski trenerji take stvari veliko bolj razumejo. To se je zgodilo z Boštjanom Nachbarjem, ki pri Van Gundyju tri leta ni igral, ali pa z Brezcem, katerega zgodba je enaka. A to so vseeno dobri trenerji, ki imajo filozofijo, da evropski igralci ne igrajo. Zdaj je to malce lažje.

Kdo bo po vašem mnenju letos prvak Lige NBA?
Cleveland je sicer prvo tekmo izgubil, a mislim, da bo šel naprej, saj igrajo zelo dobro, imajo fenomena LeBrona Jamesa in izpolnjene vse pozicije. Kot ekipa sicer niso tako dobri kot Lakersi, a imajo svoj ritem. Tudi Denver ne igra slabo, zato ne bi bil presenečen, če bi se v finalu prav oni srečali s Clevelandom. Denver lahko na koncu celo slavi, a bo prvak po mojem mnenju vseeno Cleveland.

Kaj počnete poleg študija?
Trenutno živim v ZDA, kjer je življenje po košarki malce težje, saj ni takih milijonskih honorarjev. Študij je zelo težek, vzame veliko časa, a jaz sem se tako odločil. Združene države so velike in za take ljudi kot sem jaz, ki iščemo svojo priložnost, je to dobra izbira. Ni lahko, testiranje preživetja sem uspel, kar je najtežje. Naslednje leto bom naredil magisterij, morda bom šel delat še drugega, ne vem, nisem se še odločil. Morda pa bom dobil kakšno službo. V ZDA ni časa posedati po lokalih, tam moraš biti "vedno v akciji".

Med rusko-gruzijsko vojno ste bili tudi nekakšen mirovni posrednik z gruzijske strani. Kaj se je dogajalo takrat?
V ZDA sem že prej odpeljal svojo družino, treba je bilo plačati operacije, zato sem imel nekaj finančnih težav. Imel sem dobre stike z gruzijsko vlado in dali so mi priložnost, da delam za Združene narode kot predstavnik Gruzije. Tam so tudi določeni programi, kot je Peace & sports mission (misija za mir in šport) in podobni. V vsem tem je veliko politike, jaz pa nisem bil pripravljen, da prevzamem kakšno večjo vlogo. To je stvar izobrazbe, vsi imajo narejene harvarde, jaz pa sem prišel iz košarke. Priložnost je bila vseeno dobra.

Gruzije ni na košarkarskem zemljevidu bolj uspešnih držav, kakšna pa je njena prihodnost?
Zelo slaba, jaz ne vidim perspektive niti v reprezentanci niti v prvenstvu. Enostavno ni sistema. Država, kot je Gruzija, potrebuje šport, saj je to ena izmed identitet samostojne države. Če imaš kak pomemben košarkarski ali nogometni klub, potem obstajaš na politični karti, s tem pa lahko tudi kaj sporočiš. Če bi Gruzija imela kakšno tako ekipo, potem bi imela dodatno mednarodno zaščito pred agresije severne sosede, ki hoče zapreti plinsko pipo in podobno. Ni ljudi, ki bi šport v Gruziji dvignili na višjo raven, po mojem mnenju tudi na žalost ni interesa. Ti igralci, ki jih imamo so prišli iz ulice.

Giorgi Shermadini velja za enega največjih gruzijskih talentov vseh časov, pred letom dni je podpisal pogodbo s Panathinaikosom. Je prav, da se je že takoj odločil za tako velik klub ali bi moral iti bolj postopoma?
Giorgi in jaz sva imela istega trenerja in jaz mu tudi pomagam od šestnajstega leta. Imeli smo sestanke s trenerji in želel sem, da bi šel nekam ven iz Gruzije. On je specifičen igralec, in glede na težave, ki sem jih imel jaz, je trener odločil, da ga pusti. Ima zelo dobre roke, a fizično ni dovolj pripravljen, nima vsega atletičnega znanja. Dobro dela in uspelo mu je. Željko Obradović je videl njegov talent in zdaj kar dobro igra, čeprav ne veliko. Po mojem mnenju se lahko razvije v solidnega centra, kot je npr. Nikola Vujčić, malo prepočasen pa je za NBA, čeprav se nikoli ne ve, morda pa mu kdaj uspe tudi to.

Glede na to, da mu pomagate, zakaj ga potem niste pripeljali k Unionu Olimpiji?
Imel je zelo visoko odškodnino, saj je imel njegov prejšnji klub Maccabi Tbilisi neke čudne pogoje financiranja, obenem pa Olimpija tudi nikoli ni pokazala interesa. Bila je zainteresirana Rusija, pa Dinamo Kijev, Hapoel Te Aviv, na koncu pa tudi Panathinaikos in neki NBA-klubi.

V prostem času tudi rišete. Kaj najraje?
Ne rišem več. Risanje je delo, to ni uživanje, ne moreš kar nekaj narisati z levo roko. Če želiš narisati kozarec ali pa mizo, steno, potem moraš dati dušo v to, da je potem dobro videti. Kar tako nekaj narisati ni zabavno. Tudi če delaš intervju, se moraš pripraviti, postaviti vprašanja, moraš nekaj vedeti, če kar tako nekaj vprašaš, potem to ni intervju. Enako je z risanjem.

Kaj zdaj počnete v Ljubljani?
Zdaj sem komaj prišel, tu nisem bil že pet let, mama pa deset. Grem tudi v Prago in Lozano, kjer imam predavanja, zato sem rekel, da pridem še v Slovenijo. Na žalost mi ni uspelo priti lani in predlani, ko sem imel veliko dejavnosti, delal sem za NBA na Kitajskem, obenem pa sem se tudi učil. Slovenijo imam rad, imam tudi slovensko državljanstvo in stanovanje.

Boste morda kdaj živeli tu?
Zdaj ne bi vedel, morda pa čez nekaj let. Po mojem mnenju sicer ne.

Anže Blažič