Igrano-dokumentarni celovečerni film Pot domov je portret enega najboljših slovenskih košarkarjev Jureta Zdovca, ki je zaradi osamosvojitvene vojne zapustil prizorišče evropskega prvenstva v Rimu leta 1991, s tem pa se odrekel zlati medalji. Zgodbo o tej težki življenjski odločitvi pripovedujeta z nekdanjim komentatorjem TV Slovenija Miho Žibratom. Skupaj sta odšla na pot spominov in obiskala nekdanje soigralce "plavih": Žarka Paspalja, Dina Rađo, Tonija Kukoča in trenerja Dušana Ivkoviča, ki je dal enega zadnjih intervjujev pred smrtjo lani septembra.

Pred premiero, ki bo v torek ob 19. uri v Kinu Šiška (na TV Slovenija si boste film lahko ogledali konec leta), smo se pogovarjali s 55-letnim Juretom Zdovcem, ki je bil leta 1990 svetovni prvak z jugoslovansko reprezentanco, leto prej in leto pozneje pa tudi evropski prvak. V izjemno močni selekciji, pravem sanjskem moštvu, si je izboril celo mesto v prvi peterki, skupaj z Draženom Petrovićem sta sestavljala izjemen branilski par. To o njem morda pove več kot vse lovorike. Po vrhunski karieri, v kateri se je veselil tudi naslova v Evroligi (1993 z Limogesom), je Zdovc postal uspešen trener in bil tudi selektor Slovenije.

Pot domov je naslov filma. V avtomobilu iz Rima proti Ljubljani je bila tiste junijske noči 1991 na poti domov kar legendarna druščina, kajne?
Miha Žibrat, Stane Trbovc, Peter Vilfan in jaz. Vozili smo se ponoči, v stari hondi civic smo se precej tiščali, to se vidi tudi v filmu, za katerega so našli podoben model avtomobila. Vsi smo komaj čakali, da pridemo v domovino. Poslušali smo radio, da smo bili na tekočem. Napeto je bilo. Ko smo se približali meji, smo slišali, da so vojaška letala vzletela iz Zadra. Razmišljali smo celo, da bi še malo počakali v Italiji. Nismo niti vedeli, čez katero mejo bi šli, saj je bila tam že jugoslovanska vojska.

Evropsko prvenstvo se je začelo 24. junija, tik pred napadom JLA na Slovenijo. Priporočilo Športne zveze Slovenije je bilo, da vsi slovenski športniki, ki ste del jugoslovanske reprezentance, zapustite tekmovanje in pridete domov. Ste se odločili zelo hitro?
V trenutku. Potrkal sem na vrata selektorja Dušana Ivkovića, ki ni želel vplivati na mojo odločitev. Pojasnil sem mu, zakaj odhajam, nobenih težav ni bilo.
Na sestanku je potem "Duda" vsem povedal, da ne bom igral, odšli so na polfinalno tekmo, jaz pa sem ostal v hotelu.

V Rimu zlate medalje niste dobili, je bila pa ta krivica na nek način popravljena leta 2005, ko vam je na vaši poslovilni tekmi v hali Tivoli medaljo predal ravno Ivković ...
Ne smemo govoriti o krivici. Sam sem zapustil prvenstvo in nekako se mi je zdelo, da si medalje nisem zaslužil. So pa vsi soigralci rekli, da si jo zaslužim, čeprav sem pred polfinalom zapustil reprezentanco. Na poslovilni tekmi nisem dobil prave medalje, zgolj leseno repliko. Tako, za hec.

Na tisto vašo poslovilno tekmo leta 2005 so res prišli sami legendarni igralci. Je bila to za vas še posebna čast?
Gotovo. To šteje največ, tudi Željko (Obradović) je rekel, da spoštovanje soigralcev pomeni največ. Ne novinarjev, ampak soigralcev. To ti res da neko veljavo.

Miha Žibrat, s katerim sta sodelovala vso kariero, intenzivno pa ob nastajanju dokumentarnega filma Pot domov, nas je nepričakovano zapustil pred dnevi. Sta bila zelo povezana?
Novica je bila zame šokantna. Veliko sva se družila v zadnjem času, vedno je bil dobre volje, v dobri formi. Je eden od športnih novinarjev starejše generacije, ki je bil s Stanetom Trbovcem prisoten od začetka moje kariere. Tudi pozneje, ko nisem več igral, je komentiral Olimpijo in slovensko reprezentanco. Skratka, bil je eden glavnih novinarjev, ki so me spremljali na moji poti.

Z novinarji ste imeli vedno korekten odnos, vsaj v Sloveniji. Kako pa je bilo v Grčiji, ko ste bili zvezdnik evropske košarke in so vsi pričakovali najboljše predstave?
Košarka je bila takrat v Grčiji šport številka 1 in medijska pozornost je bila velikanska. Tega se ne da primerjati s Slovenijo. Ko sem prišel prvič v Grčijo, so navijači prišli že na letališče, ogromno je bilo novinarjev, TV-kamer. Kadar si slabo igral, so bili seveda mediji neusmiljeno kritični.

Ste kdaj brali članke, ki so kritično presojali vašo igro?
Nikoli. Vedno sem se jim izogibal. Kot igralec in kot trener. Je pa res, da če si zmagoval in bil dober, si kdaj rad pogledal takšne zapise. Doma imam pravzaprav shranjenih veliko člankov, ker sta to shranjevali mama in žena.

Mislite, da bi lahko kakšen novinar napisal tako vrhunsko kritiko, da bi razkril vse napake v vaši igri in bi vam to lahko pomagalo pri napredku?
Ne, takšnega novinarja ni (smeh).

Kako pa komentirate odločitev nogometašev slovenske reprezentance, ki po porazu s Srbijo v Beogradu in nekaterih kritičnih zapisih nočejo dajati izjav?
To je bila verjetno odločitev znotraj ekipe in jo podpiram. Če to reprezentanco poveže, lahko izpade samo dobro. In očitno tudi je. Poglejte Jana Oblaka. Celo leto se trudi, igra v španskem prvenstvu, Ligi prvakov ... in gre potem igrat neko Ligo narodov. To so neverjetni napori, vsa čast mu za vse. Treba je fante razumeti. Navijači jih imajo prevečkrat za stroje.

Zdaj imate biografsko knjigo in še biografski film. Kako je zorela ideja o filmu?
Nikoli nisem bil oseba, ki bi samega sebe preveč promovirala. Knjiga je izšla v času, ko so mi organizirali tekmo velikanov. Nisem hotel, da ji rečemo poslovilna, ker sem hotel v Tivoliju predvsem narediti nek spektakel, na katerega sem povabil vse nekdanje predvsem jugoslovanske zvezde v Tivoli. In so me v sklopu tega 'nahecali', da naredimo še knjigo. Film, ki se dotika predvsem 30-letnice osamosvojitve in odhoda iz Rima, je bila Mihova ideja v navezi z režiserjem Alešem Žemljo. Poklicala sta me in predstavila idejo. Scenarij se mi je zdel zanimiv, čeprav smo ga morali precej spremeniti zaradi epidemije in tudi financ. Privolil sem v snemanje, čeprav se mi je zdelo nemogoče, da bom našel čas ob vsem trenerskem poslu. Vseeno sem rekel: pa dajmo, a sem si v resnici mislil, da je to misija nemogoče. No, a smo le izpeljali do konca. Gre pa za bolj zgodovinski film. Žena je rekla: tekmo velikanov si naredil za svoji hčerki, film pa za sina.

Sorodna novica Zdovc po kroni igralske kariere: Nikoli mi ni bilo nič podarjenega

V filmu pomagata tudi igralca Luka Bokšan, ki je upodobil vas, in Jure Lajovic, ki je odigral lik Mihe Žibrata.
Režiser je predlagal, da ne bi naredili le klasičnega dokumentarca, ampak da neke prizore iz zgodovine odigrajo profesionalni igralci. Ne morem igrati sebe, takrat sem bil 30 let mlajši, imel sem še lase (smeh).

Kdaj ste igrali v najboljši formi življenja?
Verjetno takrat, ko sem bil pri Iraklisu v Grčiji in sem ta mali klub, pa naj se ne sliši vzvišeno, pripeljal v Evroligo. In morda celo v (Union) Olimpiji ko sem se vrnil po poškodbi hrbta v sezoni 1998/99. Takrat smo imeli krasno evroligaško sezono, v osmini finala smo sicer izpadli proti Pau-Orthezu, ampak – sezona je bila res dobra, v gosteh smo premagovali ekipe, kot je Real.

Ko ste igrali v Atenah, vas je na večerjo povabil Milan Kučan. Kako se spominjate tega druženja?
To mi je ostalo v večnem spominu, saj je bil Kučan takrat predsednik Slovenije, ki je v Grčijo prišel na državni obisk. Bil je verjetno še bolj povezan s Piksijem (Slobodanom Subotićem), ker je bil Kučan nekoč predsednik Olimpije, ko je zanjo igral Piksi. In tako je Milan Kučan prišel v Atene in rekel Piksiju, naj najde restavracijo, da bomo šli na večerjo. To je na prvi pogled videti enostavno, a ni, ker to zahteva določen protokol. Grki so zagnali paniko, saj je bilo treba predsednika varovati. Bili smo v restavraciji pod akropolo, pol restavracije so morali zapreti.

Kako sta takrat sodelovala s Subotićem, ki je bil hkrati vaš prijatelj in trener?
Dobro sva sodelovala. Tudi pri Iraklisu. Imela sva tudi kakšen kratek stik, ampak – generalno je "laufalo".

Trenutno ste brez kluba, potem ko ste končali trenersko zgodbo v Kaunasu pri Žalgirisu. Je neprijetno, ko trener ostane brez dela?
Najprej je kar šok. Kar naenkrat iz stresnega ritma tekem padeš v obdobje, ko ne veš, kaj bi sam s seboj. Potem počasi ujameš ritem.

... in se lotiš kakšnega hobija, rekreacije?
Ne morem zaradi težav s hrbtom. Žena mi nenehno govori, naj si najdem kakšen hobi.

Greste kdaj vsaj za kakšne pol ure na košarkarsko igrišče? Da vržete kakšno žogo na koš?
Ne, kje pa. Saj sem cel dan v dvorani, kot trener imaš žogo ves čas v roki. To sem že davno prečrtal. Kot trener moraš pozabiti na to, da si bil igralec. Časi se spreminjajo, prihajajo nove generacije. Nimajo igralci radi, da trener razlaga, kaj vse je osvojil in kako je bil dober.

Kot je to počel Božidar Maljković ...
Ja, znal je biti kar naporen.

Tudi skregali ste se z njim, prav tako z Ivkovićem ... Kako, da ste se uprli takšnim avtoritetam?
Bil sem zelo občutljiv. Nisem trpel, da bi bil kdo preveč agresiven. Sem znal odreagirati. Kar mislim, da ni slabo. Tudi zdaj, ko sem trener, ne zamerim, če igralec odreagira. Da le dojame, za kaj gre, in to potem naredi na igrišču. Trenerji poskušamo na ta način igralce sprovocirati, da pokažejo emocije. Te so sestavni del športa in življenja. Z Maljkovićem sva se potem v garderobi vse zmenila. Ivković mi je celo rekel, da mu je bil všeč moj odziv. "To sam htio, da se iznerviraš (želel sem, da se znerviraš)."

Ste kdaj provocirali nasprotne igralce?
Precej je bilo tega. Tako na treningih kot na tekmah. Včasih je bilo na tekmi lažje koga udariti, ker sta bila le dva sodnika. Kamer ni bilo. Zdaj so trije sodniki, video se lahko kadar koli pogleda. Če ti je šel kdo na živce, si počakal, da je bila žoga na drugi strani igrišča ... V Grčiji sem nasprotnega igralca, ki je bil ves čas ob meni, zalepil s 'šamarjem'. Nič ni rekel. Je vedel, da si je zaslužil. Videl pa tega ni nihče. Seveda sem tudi jaz kakšno 'fasal'. Enkrat sem dobil komolec v glavo, izgubil zavest za nekaj sekund. Igra se je nadaljevala. Spiješ malo vode in – gremo dalje.

Zdaj se zdi, da so igralci preveč pomehkuženi ...
Zagotovo. Tudi v NBA-ju je bila včasih igra bolj fizična, čvrsta, zdaj je to drugače. Takoj si kaznovan, vse je podrejeno napadalcem, ki so vse bolj zaščiteni. Da je čim več košev. Obramba ima vedno težje delo.

Vas je kdaj motila oznaka, da ste bili predvsem odličen obrambni igralec?
Ne, nikoli. Ko sem bil v Slovenskih Konjicah, sem dajal po 70 ali 80 točk na mladinskih tekmah. Z obrambo se nisem dosti ukvarjal, razen da sem kradel žoge. Za to sem bil specialist, imel sem hitre roke. Ko sem prišel k Olimpiji, pa nisi smel kar tako vreči na koš. Le z obrambo sem si lahko izboril svoje mesto.

Sorodna novica Med "zadnjim plesom plavih" Zdovc zapustil reprezentanco

Ko danes gledamo stare posnetke iz časov Dražena Petrovića, se zdi, da prav veliko akcij ni bilo naštudiranih. V ekipi je bilo veliko nadarjenih posameznikov, ki so imeli v vsakem trenutku pravi odgovor, tako da trener sploh ni igral tako pomembne vloge. Kako je bilo pri Dušanu Ivkoviću?
Ivković nas je v bistvu res kar pustil, da igramo. V reprezentanci je bilo ogromno individualne kakovosti, ogromno talentov, ki so se razumeli že s pogledi. Včasih ni bilo toliko akcij. Zdaj imaš kot trener 40 do 50 različnih sistemov. V reprezentanci manj, ker ni toliko časa za uigravanje. Takrat smo imeli dva ali tri sisteme. Ogromno je bilo branja igre, to je tista kakovost, o kateri govorim. Ko je tekmec metal prosti met, mi je Dino (Rađa) ali Kuki (Toni Kukoč) rekel: sprintaj v kontro. In je po košu stopil v avt in mi vrgel žogo čez celo igrišče na zicer. Ampak, žogo je bilo treba natančno vreči tako daleč. To danes krasi Luko Dončića. Situacijo prepozna, preden se zgodi. To je redkost, večinoma to premorejo igralci iz nekdanje Jugoslavije.

Teoretično: Jure Zdovc v svojih najboljših letih v obrambi, na drugi stani Luka Dončić v napadu. Bi ga ustavili?
Ne. Luke ne moreš ustaviti ena na ena. To je ta razlika med evropsko košarko in NBA-jem. NBA-košarka je drugačna. Samo en igralec napadalca ne more ustaviti. Pred dnevi sem gledal peto tekmo Lige ABA med Zvezdo in Partizanom. Vrhunska obramba, pritisk na žogo po celem igrišču, agresivno na prvi podaji. Na koncu je bil rezultat 80:77. Visok rezultat. Hočem reči: lahko odigraš vrhunsko obrambo in rotiraš, pa nasprotna ekipa še vedno zadene težek met v zadnji sekundi. Samo cela ekipa lahko ustavi takšnega igralca, kot je Dončić. Da si igralci pomagajo, rotirajo. Jaz ga vsekakor ena na ena ne bi mogel ustaviti. On je močan igralec, visok, stabilen, črvrst, izredno dobro prebira igro. Na neki način je neustavljiv. Če ne gre drugače, pa najde prostega igralca.

Ste z Draženom Petrovićem kdaj igrala 1:1?
Zagotovo kdaj na treningih. Bolj se spominjam teh duelov v klubih, ko so prihajali mladi fantje in nas izzivali, da bi nas premagali ena na ena. Večina teh dvobojev se sploh ni končala. Ker si rekel 'favl', tudi če ga ni bilo. In obratno. Pa smo se skregali. Tako da klasične tekme ena na ena do 11 se niti ne spomnim, smo pa to igrali v sklopu treninga. Da napadaš, dokler zadevaš, ko pa zgrešiš, se vloge obrnejo in si ti v obrambi.

Je navtika še vaš hobi?
Zagotovo, pri meni je kar na prvem mestu. Žal pa je tako, da se svoje barke ne splača imeti, ker nimaš skoraj nikoli dovolj časa.

Nekoč ste jo imeli, kajne?
Bil sem eden prvih od košarkarjev, ki sem si jo omislil. To je bilo pred skoraj 30 leti. Ampak – otroci rastejo in so druge prioritete. Plačati moraš šolnine in daš potem ves ta luksuz, barke in dobre avtomobile, malo na stran. Saj gremo še zdaj, a najamemo.

Ste znali manevrirati barko?
Potreboval sem kar nekaj časa. Zna biti neugodno, ko parkiraš in se veter upre. Prva tri leta smo bili vsi nervozni, ko smo se vezali (smeh).

Veliko izjemnih slovenskih košarkarjev je, tako kot vi, Štajercev (Daneu, Vilfan ...). Kako gledate na to, da Maribor nima spodobnega prvoligaša?
Strinjam se, katastrofa je, da Štajerska nima resnega kluba v evropskem prostoru, mislim pa, da bi se tu hitro dalo kaj narediti. Tudi mene to kar malo žuli in že nekaj časa razmišljam o tem, sploh ker je mariborski župan naklonjen športu.