Dragić po vrnitvi iz ZDA spet uživa na piknikih, odpovedati pa se je moral igranju košarke v Iliriji in večinoma tudi vožnji s kolesom po ljubljanskih ulicah.

Najboljšega slovenskega košarkarja, ki je v zadnji sezoni sijajno igral v Ligi NBA pri Phoenixu, sta v oddaji Nedeljski gost na Valu 202 "zasliševala" Boštjan Reberšak in Franci Pavšer. Danes objavljamo prvi del pogovora, v ponedeljek sledi drugi del.

Kakšni so novinarji v ZDA?
Vsi so zelo korektni. Če ne želiš odgovoriti na vprašanje, jim to poveš, in to spoštujejo. Ne drezajo vate.

Pri nas pa vas vprašajo trikrat eno in isto?
Včasih, ne vsi.

Recimo danes vas bova desetkrat vprašala, kako je z reprezentanco ...
In boste dobili en in isti odgovor (smeh).

Danes vas intervjujava dva. Dva na ena. Tudi na igrišču je pogosto dva na ena ali pa ena na dva ...
Dva na ena, kadar sva v protinapadu Bledsoe in jaz. Ena na dva pa pri igri na postavljeno obrambo, ko igraš pick n'roll. Branita te dva igralca in moraš podati žogo.

Katerih situacij je več?
Zadnjih 20 tekem je bilo kar veliko podvajanja na pick n'rollu. Težko si je ustvariti prostor za met, ampak dobro pomagajo mi soigralci.

Kako ste se prilagodili?
Veliko gledam posnetke, se pripravljam na tekmo, pri tem pa mi pomagajo tudi trenerji in povedo, kakšno obrambo lahko pričakujem. Lažje je, če veš, kako se bo obramba odzvala.

Če vas pokrivata dva, pomeni, da je eden od vaših soigralcev prost ...
Tako je. Košarka je ekipni šport. V Ligi NBA je lažje, ker je igrišče večje. Če žoga kroži, imaš več prostora, saj igralec v raketi ne sme biti več kot tri sekunde.

Ste zato kondicijsko bolje pripravljeni?
Če sem iskren, niti ni takšnih priprav, kot so v Evropi, kjer pretečeš pet ali deset kilometrov. Tam je vse na igrišču. Igramo pet na pet. Trener določi čas vadbe, na primer deset minut, in v tem času, čim dobiš žogo, mora vsa ekipa v treh sekundah čez polovico igrišča ali pa napad končati v desetih sekundah. Tempo je kar hud.

Kako se počutite ob vrnitvi v Slovenijo?
Super. Vesel sem, da sem se vrnil in videl prijatelje, družino. Veliko potujemo. Do babice, do tete. Vsi želijo videti Mattea.

Se še najde čas za prijatelje, čeprav imate družino?
Seveda, v stiku sem še vedno s prijatelji iz Kosez, med njimi je tudi vaš kolega novinar Grega Terzič, najboljši prijatelj, s katerim sva skupaj igrala še pri Iliriji. To mi največ pomeni. Ko uspeš, spoznavaš mnoge ljudi, ki so še posebej v ZDA drugačni.

Imajo veliko idej, kaj bi počeli z vašim denarjem?
To sem mislil. Veliko primerov je, da te nihče ne pozna, pa te vpraša, ali bi vložil ali jim posodil denar. To me je na začetku motilo, ampak sem se prilagodil in jim na lep način razložil, da tako ne gre.

Še igrate s prijatelji poleti košarko tri na tri?
Že tri, štiri leta ne več. Bojim se poškodb, odkar sem podpisal pogodbo v NBA-ju. Je pa igrišče na Iliriji znano. Tam sem se naučil tudi nekaj dobrih fint.

Kaj počnete zdaj?
Večinoma sem na piknikih. Obrnemo kakšno meso. Gledam tekme na televiziji, obiščem tudi kakšno tekmo, zdaj bom gledal finale državnega prvenstva.

Imate še kakšen hobi, ali samo košarko?
Namizni tenis igram. Malce goljufam. Imam tako dolge roke, da lahko vedno odbijem žogico. Na vrtu imamo mizo, in ko je piknik, odigramo kakšen dvoboj.

Videli smo, kako je po spletu zaokrožila slika, kakšen mojster žara ste. Radi pečete za prijatelje?
Vedno. To je najlepši način, kako se družiti s prijatelji. Hrana je okusna, zraven nekaj spiješ in si ogledaš tekmo. Tudi v Phoenixu je tako. Kdor koli pride, vpraša, ali bodo pleskavice, čevapčiči.

Dobite v Phoenixu vse? Tudi kajmak?
Kajmaka se ne dobi. Lepinje in čevapčiče dobimo v poljski trgovini. Tam je precej stvari iz Evrope.

Vam hamburger tekne?
Niti ne. Bolj sem navdušen nad zrezki. Res imajo odlično meso. Sicer pa večinoma jem doma. Maja odlično kuha. Jem večinoma slovensko hrano.

Kako ameriški igralci navzven kažejo bogastvo? Morda z avtomobili?
To je trend. Američani radi pokažejo, koliko imajo pod palcem. Veliko zapravljajo. Jaz sem veliko vložil le v hišo.

Je zelo razkošna?
Ne. Normalna. S tremi sobami. Brez kinodvoran.

Se kaj družite z Benom Udrihom?
Se, kadar pride v Phoenix ali kadar sem jaz v Sacramentu. Šla sva na večerjo. Veliko časa za druženje ni.

Se po Ljubljani še vozite s kolesom?
Ne več. Imam sponzorski avto, poleg tega je sin Mateo še majhen in avto potrebujemo. Grem pa še vedno rad na kolo. Ljubljana je majhno, lepo mesto. Kot nalašč za kolo.

Si predstavljate, da bi se po Phoenixu vozili s kolesom?
Prvič je prevroče, drugič je tako veliko mesto, da bi potreboval tri ure samo do dvorane. Se pa vozim v svoji soseski.

Kako bi vas pogledali soigralci, če bi se pred dvorano pripeljali s kolesom?
Zelo čudno. Čeprav, imel sem soigralca, ko sem bil še novinec. Živel je pet minut stran od dvorane in je prišel s kolesom.

Kako ste pogledali, ko ste prvič na bančnem računu videli sedemmestno številko?
Že ko sem dobil prvo plačo, pa ni bila sedemmestna, sem ostal brez besed. To je težko opisati. Misliš si: ali je to sploh mogoče?

Kako dobite plačo?
Denar gre na račun, mi pa dobimo plačilno listo, torej izpisek, koliko si prejel. Če si dobil kakšno tehnično napako, ti liga odbije.

Kaj vam še odbijejo?
Takse pa zamude na trening. Ali pa, če podariš kaj v dobrodelne namene.

Vaši dresi gredo v Phoenixu odlično v prodajo. Celo zmanjkalo jih je ...
Zelo zanimiv občutek, ko vsi v dvorani nosijo dres, na katerem piše Dragić. Moji kolegi, ki so prišli iz Slovenije, so morali kar čakati, da so ga lahko kupili.

Ga v klubu dobite zastonj?
Le tiste, v katerem igramo. Dva ali tri na sezono. Drugo moraš kupiti sam, res pa je, da dobiš polovični popust.

Kam gredo potem vsi ti dresi, s katerimi igrate?
V dobrodelne namene, v kakšne bolnišnice, pa na auction (dražbo) ... Pozabil sem slovensko govoriti ... Pa k Ligi NBA. Ne vem točno, kaj naredijo z njimi.