, se je v ponedeljek v vročem popoldnevu pod Hradčani po porazu s Srbijo tudi končala.

Slovenkam spominov na vse, kar so opravile v tem obdobju, ne bo mogel vzeti nihče, le želimo pa si lahko, da ni bil nastop ženske košarkarske vrste na višji ravni le muha enodnevnica.

Da je svet športa lahko obenem nekaj najlepšega in le nekaj pozneje nekaj najtršega, kar se ti lahko zgodi, so okusile tudi naše košarkarice. Učna leta na prizorišču najboljših so tokrat zanesljivo manjkala in le s stalno prisotnostjo na največjih tekmovanjih si jih lahko pridobiš. Nepopisno veselje v porazu je seveda ob tem, da je košarkarski malček igral enakovredno z veliko Francijo, popolnoma razumljivo. Toda vedno in zmeraj so pomembne le točke in končni izid in le ta ti prinaša tisto, po kar si prišel.

Za naše košarkarske kraljice dvorane Kralovka ob stadionu kultne nogometne Sparte je bil to poseben večer, saj so bile v petek prvič zares na veliki sceni. Ob začetku tekme z Galkami, saj kakšnega drugega izraza za rojakinje galskih petelinov, iz spoštovanja do košarkaric v modrih dresih ne bi rad uporabil, seveda ni nihče imel v glavi, kako so nam jo že takoj za uvod zakuhale Srbkinje. In to s porazom, ki ga nismo pričakovali z Grčijo. Namernim ali ne, ne bomo nikdar vedeli. Seveda je ob poškodbi morala počivati junakinja v vrstah orlic Sonja Petrović. Toda še danes se ne moremo znebiti občutka, da bi igralka tukajšnje ekipe v Ligi prvakinj lahko počila tudi v ponedeljek z našimi. Pa ni. Da imajo v obeh taborih z Balkana obilo tekmovalne in tudi druge kilometrine v vseh ekipnih športih, seveda tudi na ženski ravni, pa nam tu res ni treba razlagati.

Slovenija je v nepravem času ostala brez Sandre Piršič. Njenih izkušenj in predvsem znanja za zdaj ne more nadomestiti nobena. Sandra je slovenski vrsti včeraj bolj manjkala kot Sonja Srbkinjam na začetku prvenstva. Z njenimi skoki bi namreč naše v boju pod obročema po Franciji in Grčiji preskakale še zadnje nasprotnice.

Nobene besede, ki bodo povedane ali zapisane še danes ali jutri, morda sem optimist in omenim do ponedeljka, ko se bodo zbirali odmevi za prvenstvo na Češkem, Slovenkam ne bodo uresničile velike želje, da bi ob Vltavi svojo tekmo igrale še v današnjem večeru. Slovenska ženska košarka, ki so jo v teh dneh začeli spoznavati tudi taki, ki so vedno poudarjali, da je vse to negledljivo, bo že kaj kmalu v svoji realnosti.

Osip v reprezentanci bi bil lahko četrtinski. To bo treba nadomestiti čim prej, saj je na začetku julija že kvalifikacijski žreb za prvenstvo čez dve leti. Kje bo, še ni znano, res pa je škoda, da je od te kandidature odstopila Slovenija. Ideja o skupnem prvenstvu z včerajšnjimi znagovalkami se nam je zdela skorajda idealna. Edina protikandidatka je bila dolgo Rusija, zdaj se pojavljata še Latvija in Izrael. Drugi bi se ognil finalnemu delu prvenstva, imel pa bi tega prvega, skupinskega. Kaj takega bi bilo čez dve leti, ob tem kar se je začelo v Pragi, več kot idealno, denimo, za našo žensko košarkarsko metropolo Celje. Pa smo žal v našem športu še enkrat ostali s prazno denarnico.

Na srečo bo Slovenija v tem poletju zraven med najboljšimi tudi v obeh mlajših kategorijah in preštejte, koliko je takih držav, ki bodo zraven trikrat. Zelo boste presenečeni. Le želimo si lahko, da če je že prišlo do omenjene odpovedi, da se vsaj posluh za damsko košarko ne bo izgubil. Zdaj je skoraj popoln. Seveda posluh.