Tiste najboljše bodo znova dejavne avgusta, že čez nekaj dni pa se na svoje prvenstvo v Izrael odpravljajo mladinke. Tudi z Niko Barič, ki je trenutno kar v vlogi čudežne deklice slovenske ženske košarke.

Niko vsi pričakujemo tudi na seznamu članske vrste, tako da mlada Trboveljčanka, ki bo šele letos dopolnila 17 let, prav veliko tudi od tega poletja ne bo imela. Ob njenih željah in ciljih v košarki pa je to tudi povsem razumljivo.

Večji del sredstev za mlajše selekcije
Pri košarkarski zvezi so se letos tudi odločili, da bo večji del sredstev namenjen ženski vrsti ostal v obeh mlajših kategorijah. Na prvenstvu do 20 let Slovenije ne bo, kar je nedopustno, članska vrsta pa bo nekaj dni priprav imela le zavoljo predsednika kranjskogorskega kluba Aleša Topolška. Seveda pod Vitrancem, kjer bodo na sporedu tudi vse domače tekme.

Po porazu s Finsko vse drugače
Pred zadnjim evropskim prvenstvom v Italiji, ko je reprezentanco vodil še Boris Zrinski, je vse delovalo, tako kot da je tudi ženska vrsta našla svoje mesto pod slovenskim športnim soncem. Trenutno kaže znova slabše. Denimo pred dvema letoma so bile naše najmanj enakovredne Izraelkam in Ukrajinkam, ki so bile tokrat v Latviji, naše pa so po tistem nesrečnem porazu s Finsko prej kot ne spet padle v skorajda popolno pozabo. Očitno žal tudi pri tistih, ki jim ne bi smelo biti vseeno, kaj se dogaja tudi s slovensko žensko košarko. Prav v tisti tekmi s Finsko se je dobro dalo videti, kam lahko merimo v tej konkurenci, in to v vseh pogledih, tudi tistih zunaj igrišča, ki so marsikdaj tudi zelo pomembni.

Vsi morajo pihati v isti rog
Odločitev za pomladitev je povsem na mestu. Pred sedmimi leti, ko je bilo mladinsko prvenstvo pri nas, se je sicer govorilo, da bo tista generacija temelj vsega. Toda najpomembneje je, da se vedno skupaj zberejo tiste, ki so najboljše. Če katera noče v reprezentanco, po svoje tudi prav, saj je potem mir v garderobi včasih še lažje zagotoviti. To pa je najpomembneje. Predvsem pa bi vsi, ki so vpleteni v slovensko žensko košarko, morali pihati v isti rog. Predvsem zato, ker jih prav veliko niti ni. Tistim, ki imajo mandate za svoje delo, je potrebno pomagati na vsakem koraku, da ne bomo čez sedem let, ko bo Nika Barič prav toliko starejša, znova ugotovili, da tudi njene generacije ni več nikjer. Brez vložka tudi izdelka ne bo, očitno pa tudi mecena tipa Zoran Janković za slovensko žensko košarko še ni na vidiku. Jutri v tem času pa znova o košarki – seveda moški, da ne bo kdo rekel, da se ukvarjamo z obrobnimi zadevami slovenskega športa.

Dare Rupar, Športna zgodba, Val 202