itinje. Če smo bili ob dogodkih na igrišču vsi poročevalci povsem mešanih občutkov, kaj se je šele ob celotnem poteku pletlo v glavah naših košarkaric.

Prvič so stopile na parket velikih in ob vprašanjih kolegov iz drugih držav jim nismo upali ponuditi česa velikobesednega. Tudi igralke so prišle v Prago tiho, nedvomno pa s svojim velikim ciljem in tudi s srcem, da znova opozorijo nase. Da uspeh v kvalifikacijah ni bil zadnje, kar so naredile, in da tudi zgolj in samo nastopanje na Češkem ni njihov cilj. Želijo tekmovati in tudi zmagovati. Tekmovalnost so pokazale takoj za začetek, ali bodo dosegle tudi kakšen končni uspeh, pa bomo seveda videli še danes in v ponedeljek popoldne.

Sam sicer še vedno vztrajam pri tem, da je že uvrstitev na prvenstvo, kjer je še vedno le 16 reprezentanc, izjemen uspeh. Še več. V primerjavi z moško konkurenco, kjer bo kmalu na zaključnem turnirju več kot pol Evrope, so med ženskami pred leti že poskusili z 20 reprezentancami, pa so se vrnili nazaj. Tokrat so prvič uvedli sistem tekmovanja, ki so ga med moškimi uveljavili že pred desetletjem in pol. Zdaj so vse zmagovalke skupin namreč neposredno uvrščene med osem najboljših in imajo po predtekmovanju na voljo kar dva prosta dneva. Številni menijo, da je to preveč, da podre tekmovalni ritem, toda v športu na najvišji ravni moraš biti najboljši takrat, ko je to potrebno. Torej v tekmah, ko poraz prinaša zanesljivo ali zelo morebitno pot domov. Kar nekaj reprezentanc bo te tekme za biti ali ne biti igralo že danes. Če se bo v skupinah tako razpletlo, bo potem na začetku drugega tedna v mestu, kjer je vsak dan več turistov kot prebivalcev, še mogoč popravni izpit. Za torkovo vstopnico nekakšne polovične osmine finala pa najmanj eno zmago vedno moraš doseći. Se pa zgodi, in to ne poredko, da je tudi ta premalo.

Češka nam v teh dneh ponuja svoje tretje prvenstvo stare celine. Slovenke igrajo v dvorani, ki je na prvi pogled precej neugledna, ampak ob tem, da se tu igra tudi ženska Evroliga, res nimamo kaj vihati nosov. Kot vedno pa je mednarodna zveza poskrbela, da je vse ozaljšano, kot se za tako tekmovanje spodobi. Le osem najboljših, torej polovica med poklicanimi, pa bo zaključek odigrala v sloviti O2 Areni, ki jo imajo številni za najlepšo dvorano na tej strani Evrope, za katero smo nekdaj rekli, da je za železno zaveso.

Tu se na vsakem koraku tudi vidi, da ima ženska košarka na Češkem domovinsko pravico. Čar nekdanjih reprezentanc domačinke sicer izgubljajo. Tudi začele so s porazom v Hradec Kralove z Ukrajino. Ampak kot sem že večkrat rekel, seštevek se vedno šteje na koncu. Je pa res, da so me tukajšnji poznavalci takoj opozorili, da je na Češkem ženska reprezentančna vrsta precej padla - in to že po srebrni medalji na zadnjem svetovnem prvenstvu pred sedmimi leti. In ker je bila Češka izžrebana v skupino, ki igra v nekdanjem kraljevem mestu, zdaj pa univerzitetnem središču ob poljski meji, so največji nergači v Pragi že sinoči razpredali, da Čehinj sploh ne bo v Prago. Naših vsevednih nergačev tokrat tu ni. So pa izjemni navijači, ki so našim znali zaploskati kljub porazu ob uvodu. Vsekakor lepa spodbuda za naprej, danes pa naj bi jih bilo tu še več kot sinoči. Praga seveda vedno pritegne, pa tudi igra naših košarkaric očitno vse bolj.