Slovenski motociklist bo 1. januarja štartal na svojem 13. reliju Dakar. Lani je preizkušnjo končal na 13. mestu, letos bo nosil številko 13. Nova pravila bodo 30 najboljšim, med katerimi bo Stanovnik edini rekreativec, predpisala določene omejitve.

"Puščavski lisjak" bo imel na motorju restriktor, ki omeji dotok zraka v uplinjač. Nastopil bo z lanskim motorjem, na katerem je izboljšal vzmetenje. V intervjuju za MMC je Stanovnik spregovoril o svoji pripravljenosti in ciljih, podoživel nesreče s prejšnjih preizkušenj in pohvalil južnoameriške ljubitelje motošporta.

Lani ste reli končali na 13. mestu. Je letos cilj deseterica?
Seveda si želim čim višje, moramo pa vedeti, da sem vsako leto malo starejši. Prihajajo mladi, ki so dobri in včasih še malo bolj nori. Uvrstitve do 15. mesta bi bil vesel. Za zdaj bom raje hodil bolj po tleh, kot da bi bil v oblakih.

Menite, da ste dobro pripravljeni?
Mislim, da ja, glede na to, da sem pred dvema mesecema zmagal dirko v Tuniziji, kjer sem od devetih etap zmagal na sedmih. Takrat sem si želel, da bi bil že naslednji teden Dakar. Potem sem še naprej dobro treniral, tudi na tujem, na Madžarskem. Zdaj težko ocenjujem, kako sem pripravljen, ker je bil pri nas mraz in bi mi vsako tveganje na treningu lahko preprečilo odhod na Dakar.

Kje je teren v Sloveniji lahko vsaj približno podoben tistemu na Dakarju?
Podobnega terena kot je na Dakarju si zdajle niti zamisliti ne morem, sem pa na Madžarskem v podobnih okoliščinah opravil nekaj dobrih treningov. Pri nas je bila težava zmrzal, saj motor ni dobil primernega oprijema.

Kaj ste izboljšali pri motorju?
Dobili smo recept za izboljšanje vzmetenja. Vzmetenje je ena najpomembnejših "pritiklin" v tem športu, do zdaj so ekipe skrivale nastavitve. Zdaj smo prišli do tega, da imamo vsaj lanskoletne nastavitve, kar je že bistveno bolje od prejšnjih.

Lani ste se pritoževali, ker na Dakarju ni bilo veliko sipin. Zakaj vas je to motilo?
Vedeti moramo, da so te dirke tudi tveganje. Z višjimi hitrostmi se tveganje še poveča. V sipinah, v težkih razmerah, kjer motor ne more dosegati tako visokih hitrosti, pa postane dirka bolj umirjena in tam se vidi, koliko je kdo treniral in koliko je kdo sposoben dirkati v najtežjih. "Gas" zna pritiskati vsak. Potem pa vprašanje, kako se izide. Nekateri imajo srečo, mi, bolj izkušeni, pa ne prepuščamo vsega samo sreči.

Odhajate na vaš 13. reli. Upajmo, da ne bo nesrečen. Menite, da ste imeli do zdaj srečo ali nesrečo na teh peklenskih preizkušnjah, kjer so smrtne žrtve nekaj normalnega?
Glede na to, da sem že 15 let v tem športu, sem doživel že ogromno nesrečnih situacij s srečnim koncem. V najslabšem spominu je dvakratni zlom hrbtenice leta 2004. Zgodilo se je v Dubaju, takrat pa sem imel še notranje krvavitve, počeno vranico, medenico ... Skrajno neprijetno je, če se zavedaš, da ti bo morda zdravnik že jutri rekel: nikoli več ne boš niti hodil, kaj šele dirkal. Lahko rečem, imel sem srečo, da sem vse to premagal.

Kako so vas takrat oskrbeli, glede na to, da ste imeli hudo poškodovano hrbtenico?
S helikopterjem so me odpeljali v kraljevo bolnišnico v Abu Dabiju. Tam sem bil tri tedne, da sem bil sposoben za specialni letalski prevoz v domovino. V letalo so me nalagali kar z viličarjem!

Kaj je Dakar izgubil s selitvijo iz Afrike v Južno Ameriko, kaj pridobil?
Za nas, tekmovalce s pravim pomenom besede, ni izgubil ničesar, ker za nas je tekma tekma, tudi če naredimo Dakar okrog Ljubljane. Za tiste, ki gredo na dirko le zaradi avanturizma oziroma zato, da imajo neko zgodbo, pa je dirka izgubila nekaj čara oziroma prvobitnosti. Toda pridobila je po športni plati, saj so gledalci visoko kvalificirani. Lani jih je bilo ob trasi v Čilu in Argentini kar štiri milijone in to so ljudje, ki vedo, kaj gledajo in kaj se skriva za štartnimi številkami. Pred takšnim tobčinstvom je res lepo dirkati in ti gredo kar "kocine" pokonci, sploh ko vidiš še slovenske zastave.

Kakšna je kolegialnost na Dakarju? Si sotekmovalci pomagate, ali je vsak v svoji zgodbi?
Ne, to je zgodba vsakega posameznika in obenem vse družine skupaj. Mi, ki smo že tako izkušeni, znamo oceniti, kdaj kdo pomoč potrebuje: seveda ne pri "flikanju" gume. Ko pa vidiš, da je nekdo v nezavesti, ali da je nekdo hudo padel, absolutno ustaviš in pomagaš. Zavedaš se, da si naslednjo sekundo ti lahko v takem položaju.

V prejšnjih letih so bili stroški sodelovanja na Dakarju okrog 70 tisoč evrov. Je letos podobno?
Malo smo zmanjšali proračun, v sili hudič tudi hudič muhe žre. Štartam s starim motorjem, ker za novega ni denarja.