Ko bo letos 3. septembra tekmoval na ameriški veliki nagradi, bo tik pred tem, da bo tudi po ameriških zakonih lahko zaživel povsem po svojih merilih in načelih.

Čeprav sta se ob koncu lanske sezone z očetom Bogom, ki je ves čas skrbno načrtoval njegovo športno pot, prvič zares sporekla o njegovi prihodnosti, je na koncu na srečo vse ostalo v okvirih, ki jih je Bogo Gajser postavil že daleč nazaj.

Tedaj v svojih razmišljanjih zagotovo ni vedel, ali bosta s sinom in celotno družino na koncu uspešna. Zdaj vsi vedo, da s poti uspeha ne bodo sestopili kar tako, kakšna bo odločitev po koncu sezone, pa bomo kot vedno prepustili njim samim.

Tim Gajser je imel namreč v pogodbi z japonskimi delodajalci zapisano, da mora do leta 2018 osvojiti naslov svetovnega prvaka, nato se lahko odloča po svoje. Zdaj ima že dva naslova. Res je, da mu ob uspehu v drugem razredu svetovnega motokrosa vsi tega niso priznavali, lani pa so enostavno morali tudi takšni stopiti vstran in morda tudi z nekaj zavisti spremljajo njegov uspeh še zdaj.

S tem je povsem predramil svoje rojake, ki se na tuje za uspeh posameznika le redko podajo. Za Timom Gajserjem na primer najmanj v Italijo, predvsem v Pietramurato, ki je na koledarju dirk svetovnega prvenstva v motokrosu najbliže našim krajem, pa jih zdaj pride vsako leto več. Za kaj takega skrbi tudi mladenič iz Pečk pri Makolah na Dravskem polju – predvsem s svojimi dosežki.

Tudi pri njem smo namreč postali kar malo nezadovoljni, če je na primer "le" četrti ali peti. Ali pa denimo včeraj tretji po prvi vožnji, ko mu ni uspevalo skorajda nič. Ko se je ob drugem nastopu izstrelil iz startnega bloka in izkoristil napako velikega tekmeca, osemkratnega svetovnega prvaka Antonia Cairolija, ni več popustil do konca. Cairoli je nato z res bravuroznim nastopom, ki ga v vseh razredih avto-moto športov ne vidimo vsak teden, le prišel do končnega uspeha in zmage pred domačimi gledalci.

Tim Gajser je ob vsem tem zgolj dejal, da je več zapravil v prvem nastopu. Ni se spuščal v občasno zelo nevarno dirkanje izkušenega zvezdnika, ki ga je imel še pred dvema sezonama za idola. Ko sta lani prvič vozila v istem razredu, je Tim Gajser nedvomno zadržal obilo spoštovanja, na tekmovališču pa ga je večkrat premagal, kot je izgubil. Lanskega poraza v Mantovi Cairoli ni in ga ne bo nikdar pozabil. Zato je bila želja po uspehu včeraj pri Italijanu še toliko večja. Vzdušje v Trentinu pa je bilo po koncu res izjemno.

V Pietramurati dirko svetovnega prvenstva prirejajo že nekaj let in so stalnica v koledarju. Že ob prvem snidenju z dirkališčem v izjemnem okolju, ki precej spominja na naše Posočje, sem se spraševal, kako prirediteljem uspe tu pripraviti motoristični spektakel. Očitno jim pri tem nihče ne nagaja. Še več, vse skupaj je vpeto v turistično ponudbo ob Gardskem jezeru, ki je ena osrednjih točk turističnega priliva pri naših sosedih.

Dare Rupar, Športna zgodba, Val 202