Prvi stik z letali
Februarja 1926 je takrat dvajsetletni Ludvik Starič prejel poziv za služenje vojaškega roka v vojski Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Starič je bil vse od leta poprej, ko ga je vojaška naborna komisija določila za služenje vojske v letalskem polku, v veselem pričakovanju dneva odhoda v vojsko. Po prihodu v Novi Sad, kjer je imel svoj sedež Prvi letalski polk, pa je njegovo navdušenje hitro minilo. Letalski polk je bil sestavljen iz več različnih enot, Starič pa je bil, glede na svoje predhodno tehnično znanje, dodeljen v avtomobilski odred, natančneje k sanitetni enoti, kjer je skrbel za prevoz bolnikov in ranjencev. Pozneje je zaprosil za premestitev, ki mu je bila odobrena – premeščen je bil v 3. eskadriljo, kjer je po kratkem tečaju začel opravljati delo mehanika-motorista na lahkem bombniku tipa Breguet 19.
---------------------------------------------------------------------
Starič opisuje eno od mnogih prigod s služenja vojaškega roka takole:
»“Ludvik Starič, na raportu sem po vašem povelju.” “Zaradi česa?” “Nisem bil na stražnem mestu pri hangarju številka 4.” “Aaaa, ti si torej tisti,” pravi sladko, kakor da sem mu prinesel trinajsto plačo. Odslovil je vse druge, ostala sva sama. “Sedaj bo pa ples,” si mislim. “Torej ti nisi bil na stražnem mestu? Kje si bil?” “Gospod kapetan, bil sem na stražnem mestu.” Kapetan je kar poskočil od jeze in začudenja. “Kaj lažeš! Povsod sem te iskal. Toda tebe nikjer. Obšel sem hangar okoli in okoli in sem se zopet vrnil v drugi smeri, a tebe nikjer. Kje si bil?” “Gospod kapetan! Tudi jaz sem korakal okrog in okrog hangarja in stražil. Tudi jaz sem se nekajkrat vrnil iz druge smeri, pa sva se tako morda zgrešila.” Gledala sva drug drugemu naravnost v oči. “Od kod si doma?” “Iz Mirne Peči.” “Ti prebrisana kanalja,” je začel zdaj kapetan po slovensko. “Vem, dobro vem, da te ni bilo na stražnem mestu, toda ker imaš že tako dober izgovor – marš!”«
-------------------------------------------------------------------------
Nekega dne ga je pilot povabil s seboj na polet. Starič za ta dan zapiše, da je bil to najsrečnejši trenutek v osemnajstmesečnem služenju vojaškega roka, četudi je bil v letalu le potnik.

--------------------------------------------------------------------------
Ludvik Starič je izdal svojo avtobiografijo v dveh delih. V prvi knjigi z naslovom Leteči Kranjec: spomini slovenskega dirkača, ki je izšla leta 1955 pri Mladinski knjigi, opisuje svojo motociklistično kariero. Dve leti pozneje (1957) je pri isti založbi izšla knjiga Kragulje gnezdo, v kateri se posveča letalstvu. Leta 1964 izide pri Državni založbi Slovenije knjiga Leteči Kranjec, ki združuje poglavja iz prvotne knjige Leteči Kranjec: spomini slovenskega dirkača in iz knjige Kragulje gnezdo v eno zaključeno celoto. Uvodne besede s kratko predstavitvijo avtorja je zapisal Lado Ambrožič – Novljan.
------------------------------------------------------------------------------
Po desetih letih spet med letalci
Po odpustitvi iz bolnišnice, kjer je zdravil posledice hude nesreče na dirki v čeških Pardubicah, se je vrnil v domačo Mirno Peč. Prijatelj Janko Erjavec iz Stične ga je povabil, da se začasno preseli na njegov dom, kjer bi lahko v miru okreval. Po pol leta se je že toliko okrepil – telesno in duševno, da si je zopet zaželel tekmovanj.

Tisti čas je bila v kraju aktivna Jadralna skupina Stična, ki ji je predsedoval Lado Ambrožič – Novljan. Skupina je delovala pod okriljem ljubljanskega Aerokluba, s katerim pa ni bila v najboljših odnosih. Starič se je nemudoma pridružil skupini, saj si je, bolj kot vse, želel samostojnega letenja. Kot sam zapiše »…Vse moje uspehe v motociklizmu bi bil rad zamenjal za en sam trenutek, ko bi mogel sam svobodno pluti po širnem zračnem prostranstvu …«
V naslednjih dneh je kupil starega forda in ga dal na razpolago skupini. Prva daljša pot z »novim« prevoznim sredstvom je bila na Bloke.

--------------------------------------------------------------------------
Bloke – planota na notranjskem dinarskem krasu se nahaja približno na pol poti med Cerknico in Velikimi Laščami. Osrednji del leži na nadmorski višini med 700 in 850 metri, obrobje pa dosega do 1000 metrov nadmorske višine. Območje je znano po dolgih zimah s snežno odejo, kar je privedlo do razvoja bloških smuči, ki veljajo za eno najstarejših prevoznih sredstev na Slovenskem, o katerih je poročal že Valvasor v 17. stoletju. Upravno središče občine Bloke je Nova vas.
--------------------------------------------------------------------------

Na Blokah so bile ugodne možnosti za letenje. Vzlet letal je bil v 30. letih prejšnjega stoletja še dokaj preprost. Običajno je pol ducata mož vleklo gumijasto vrv, dokler ni bila dovolj napeta. Sprožilec na repu letala je popustil in letalo je poletelo proti dolini. Jadralci so uporabljali tudi drugačen način letenja; letala niso usmerili proti dolini, ampak vzdolžno z grebenom. Prvi takšen poskus bi se za Staričevo skupino skoraj končal usodno, saj je zaradi spremembe vetra letalo začelo izgubljati višino in »pristalo« v krošnji bukve. Stroški letenja niso bili zanemarljivi – precej denarja so morali nameniti vzdrževanju in popravilu letal, nekaj pa tudi za odškodnine kmetom – za pomendran pridelek na polju. Veliko poškodb na letalih je nastalo pri šolanju pilotov, saj so bila vsa letala enosedi. Tudi sicer je bilo jadranje fizično zelo naporno, saj so morali 100 kilogramov težko letalo desetkrat na dan zvleči na vrh hriba. Sredstev za nakup motorja, ki bi vlekel letala na vrh, niso imeli, so se pa v želji po »mehanizaciji« odločili v vasi najeti staro kljuse, ki je vsaj malo olajšalo delo.

Le dvanajst minut do novega rekorda
Kako dolgo je pilot obdržal letalo v zraku, je bilo odvisno ne le od njegovih spretnosti, ampak predvsem od ugodnih vremenskih razmer. Dotedanji jugoslovanski državni rekord v vztrajnostnem letenju je bil v rokah jadralcev ljubljanskega letalskega kluba in je znašal 10 ur in 47 minut nepretrganega letenja. Za naskok na rekord so potrebovali izkušenega pilota in ugodne vremenske razmere. Naloga je bila zaupana Novljanu, ki mu je v zraku uspelo obdržati letalo 10 ur in 35 minut – le 12 minut manj od jugoslovanskega državnega rekorda. Kljub temu da stari rekord ni bil premagan, je njihov uspeh odmeval po Jugoslaviji. Proti koncu poletja so zapustili Bloke, na katere jih je vezalo mnogo lepih spominov, in se vrnili v domačo Stično. Člani skupine so se razkropili; nekaj jih je odšlo študirat, nekaj se jih je zaposlilo, Starič in Novljan pa sta nadaljevala delo v jadralni skupini.

Izpit za letalca opravljen
V zimi 1936-37 so postali letalci iz Stične prvi, ki so začeli leteti na snegu. V tistem času se je Starič pod Novljanovim mentorstvom pripravljal na izpit za jadralnega pilota. Prvi polet pa se ni končal dobro. Opazovalci na tleh so slišali strašen tresk – bili so prepričani, da je mrtev. Toda Starič je izstopil iz letala nepoškodovan, še bolj presenetljivo, tudi letalo je ostalo nepoškodovano. Takoj je zaprosil mentorja Novljana za novo priložnost, saj je natančno vedel, kje je storil napako, ki bi ga lahko stala življenja. V drugo iste napake ni ponovil – tako je bil izpit uspešno opravljen.

Poslednji kozarček
V tistem letu je Starič izpolnil še eno svojih skritih želja. Želel je poleteti iz domače Mirne Peči, saj pred tem še nihče tega ni storil, pa tudi pokazati se je želel pred domačini. Poletel naj bi z okoliškega hriba, pristal pa na travniku pred cerkvijo okoli enajste ure – ko se je končala maša, da bodo lahko vsi videli njegov polet. Polet je spremljalo mnogo radovednih vaščanov, ki so si lahko oddahnili, saj je polet potekal brez težav. Vsi pa niso verjeli v srečen razplet …
»Sedel sem v letalo, si nadel čepico in naočnike ter se privezal z vezmi. Vsak trenutek bi moral poleteti. Pa se približa starček s steklenico vina. S trepetajočo roko mi nalije kozarček in reče: “Na, Lukčev Ludvik, zvrni ga, saj je to tvoj zadnji.” “Prav rad, očka,” odvrnem, “kar še enega mi natočite, še dolgo mislim živeti!”«

V kraguljem gnezdu
Ob začetku jadralne sezone, poleti 1937, so se jadralci odpravili v okolico Ribnice. Staro lokacijo na Blokah so zamenjali za novo, kjer so bile boljše možnosti za letenje. Tabor so si postavili na vrhu hriba Grmada, blizu vasi Velike Poljane, ki se nahaja približno na pol poti med Velikimi Laščami in Ribnico. Njihovo jadralno letalo tipa Grunau Baby, ki so ga ljubkovalno imenovali Bebica, je med domačini, predvsem pa med mladimi, vzbujalo veliko zanimanja.
Med bivanjem na Grmadi so opravili veliko poletov, vendar posebnega preboja, v smislu doseganja novih rekordov, ni bilo. Slovensko jadralno letalstvo je bilo v tistem času še v svojih začetkih. Letalci so šele spoznavali osnove termike in začeli izkoriščati dvigajoči se zrak s kroženjem v termičnem stebru do baze oblaka ter nadaljevati v njem polet po instrumentih. Za pomoč pri iskanju nevidnega termičnega stebra so opazovali kragulje v letu. Do konca poletja so že dobro razumeli osnove letenja s pomočjo termike.

Kaj pa motorno letenje?
Leto 1938 je Ludvik Starič preživel na svojem motociklu. Že naslednje leto pa so se mu izpolnile dolgoletne sanje – sprejet je bil med gojence šole za pilote motornih letal pri Aeroklubu v Ljubljani. Pred začetkom šolanja bi moral opraviti zdravniški pregled v Beogradu (ker je Aeroklub sodeloval z vojnim letalstvom so morali zdravniški pregled opraviti zdravniki z vojaške bolnišnice v Zemunu), vendar tja ni šel, saj se jim ni uspelo dogovoriti, kdo bo plačal stroške potovanja. Kljub temu je začel leteti in po stosedemintridesetih poletih z učiteljem letenja opravil svoj prvi samostojni polet z motornim letalom. Starič dogodek opiše z besedami: »… To je bil najsrečnejši dan mojega življenja. Celo največja zmaga na dirkah me ni tako razveselila …« Po opravljenem praktičnem in teoretičnem izpitu je bil pozvan na zdravniški pregled v Srbijo. Pri pregledu je sodelovalo šest zdravnikov specialistov iz različnih področjih – pri prvih petih ni bilo zapletov, pri šestem, specialistu za vid, pa je sledil šok – »Desno oko minus ena. Za vojnega pilota nesposoben.« Starič se je takoj pritožil na Komando vojnega letalstva, kjer ga je poveljnik prepoznal kot Letečega Kranjca. Po krajšem pogovoru o njegovih športnih dosežkih je poveljnik poklical drugega zdravnika, ki je izdal pozitivno mnenje – Starič je bil sposoben ne le za turističnega, ampak tudi za vojnega pilota.

Življenje po vojni
Druga svetovna vojna je za Stariča pomenila konec dirkanja in letenja. Kako je preživel vojno, nam v knjigi ne opiše, saj pripoved nadaljuje z letom 1947, ko se je odpravil na tečaj za pilota vlačilca v Vršac (kraj severovzhodno od Beograda, blizu romunske meje). Naloga vlačilcev je bila spraviti jadralno letalo do primerne višine, kjer se je letalo odpelo in samostojno jadralo. Na tekmovanjih jadralnih letalcev je tako v enem dnevu poletel tudi do petintridesetkrat.

Med padalci
Starič je poleg tečaja za pilota vlačilca opravil tudi tečaj za metalca padalcev. Z dobrimi štiridesetimi leti starosti ni več sodil med mlajše pilote, ki so bili po večini tudi padalci. Nekega dne se je tako skupina starejših pilotov odločila, da se bo preizkusila tudi v skoku iz letala. Starič takole opiše svoj prvi skok:
»Naš inštruktor je bil namreč zelo ustrežljiv človek: vsakemu je povečal z vso silo svojih krepkih rok brzino zaleta iz letala. Pri meni je bil celo tako ustrežljiv, da me je že prej sunil iz letala, preden sem mogel sploh odskočiti… …Ko sem bil še nekaj sto metrov visoko, opazim, da me veter zanaša v stran od letališča nad drevesa v nekem sadovnjaku. Že sem videl, na katerega bom priletel. Toda pogled me je varal. Drevo za drevesom se je pomikalo in ostajalo za mano, tako, da bi jih že res moralo zmanjkati. No, po zadnjem pa le oplazim in “pristanem” z nekaj zelenimi jabolki vred na zemlji. Kako sem držal noge, se več ne spominjam, verjetno nepravilno, ker sem pristal na zadnjico in nisem mogel vstati. Navzoči so takoj osvobodili padalo, ki je še viselo na drevesu. Pomagali so mi vstati, da sem odšepal proti hangarju. Tak je bil moj prvi padalski skok.«

Skozi kumulus v bajno višino
Nekega sončnega dne se je Starič na ljubljanskem letališču v Mostah pripravljal na polet kot pilot vlačilec. Do njega je prišel takrat mladi pilot Milan Borišek – eden najboljših jadralnih pilotov v Jugoslaviji v tistem času. Povabil ga je na polet v svojem dvosedežnem jadralnem letalu. Borišek je, kot velik mojster letenja s kroženjem v termičnem stebru, hitro dosegel bazo oblaka. Skozi oblak sta letela s hitrostjo med 90 in 120 km/h, hitrost dviganja je bila navadno med 1,5 in 3 m/sek, v nekem trenutku sta se dvigala celo s hitrostjo 7 m/sek. Brez dodatnega kisika sta dosegla višino 4.500 metrov (takrat je veljala priporočena višina za uporabo aparata s kisikom 3.500 metrov), s katere sta v globini že lahko videla obrise Celja, v daljavi zadaj pa tudi Ljubljane, kamor sta se v lahkotnem poletu vrnila. Srečno sta pristala na ljubljanskem letališču; nekaj let pozneje pa pilot Borišek ni imel takšne sreče. V nesreči svojega jadralnega letala nad jugoslovanskim letalskim centrom v mestu Vršac se je smrtno ponesrečil. Star je bil le trideset let.

Več o motoristu in letalcu Ludviku Stariču pa preberite v njegovi avtobiografiji.
Rok Omahen