Michael Jordan je Chicago Bullse popeljal do šestih naslovov prvaka v Ligi NBA. Foto: EPA
Michael Jordan je Chicago Bullse popeljal do šestih naslovov prvaka v Ligi NBA. Foto: EPA
Amy Van Dyken
Amy Van Dyken je bila junakinja olimpijskih iger v Atlanti. Foto: EPA
Takanobu Okabe, Hiroja Saito, Masahiko Harada in Kazujoši Funaki
Japonski skakalci so se veselili zmage na ekipni tekmi v Hakubi. Foto: EPA
Daniela Ceccarelli
Daniela Ceccarelli je presenetljivo postala olimpijska zmagovalka v superveleslalomu. Foto: EPA
Petra Majdič
Petra Majdič se je veselila brona, ki je bil enak zlatu. Foto: STA

Leta 1984 so ga na naboru Lige NBA kot tretjega izbrali Chicago Bullsi. Že v prvi sezoni je imel povprečje 28,2 točke, Biki so dobili 11 tekem več, kot sezono pred njegovim prihodom, Michael pa je postal novinec leta. Postal je vodja igre Chicaga, v naslednjih sezonah se Bullsom nikakor ni uspelo prebiti v finale Lige NBA. V napeti seriji maja 1990 so v sedmih tekmah klonili proti Detroit Pistonsom, ki so imeli takrat izjemno ekipo.

V sezoni 1990/91 je Chicago prvič postal NBA prvak, Jordan je blestel v finalu Vzhoda (4:0 proti Detroitu), v finalu so Los Angeles Lakersi sicr dobili prvo tekmo v Chicagu, potem pa so Biki slavili z gladkih 4:1 v zmagah. Tudi v naslednjih dveh sezonah je Jordan Bullsom zagotovil naslov. Leta 1992 so v finalu s 4:2 ugnali Portland, leta 1993 pa z istim izidom še Phoenix Sunse s Charlesom Barkleyjem na čelu. Leta 1994 je Jordan prvič končal kariero, posvetiti se je želel baseballu, vendar v tem športu ni bil niti približno tako uspešen kot v košarki.

Vrnil se je leta 1995. Junija 1996 so Bullsi znova postali prvaki, v finalu so s 4:2 odpravili Seattle. Leta 1997 in 1988 so bili dvakrat s 4:2 boljši od Utaha. 14. junija 1998 je Jordan v svojem slogu odločil zadnjo tekmo in drugič končal kariero. Septembra 2001 se je znova vrnil, tokrat v dresu Washingtona. Z Wizardsi se mu v dveh sezonah ni uspelo prebiti v končnico, zato je dokončno zaključil športno pot. V Ligi NBA je odigral 1.072 tekem in dosegel 32.292 točk.

1973
Rodila se je ameriška plavalka Amy Van Dyken. Prvič je zablestela na olimpijskih igrah leta 1996 v Atlanti, ko si je priplavala štiri zlate kolajne (50 m prosto, 100 m delfin, 4 x 100 m prosto in 4 x 100 m mešano). Štiri leta kasneje je bila v Sydneyju še dvakrat zlata (4 x 100 m prosto in 4 x 100 m mešano).

1968
Na olimpijskih igrah v Grenoblu je Francoz Jean Claude Killy po sporni odločitvi osvojil zlato v slalomu. Njegovega največjega tekmeca Karla Schranza je med smučanjem zmotil delavec na progi. Avstrijcu so dovolili ponovni štart in uspelo mu je izboljšati čas Killyja. Po posvetovanju je vodstvo tekmovanja odločilo, da bodo Schranza diskvalificirali. Killy je tako dobil vse tri tekme v alpskem smučanju.

1992
39-letna Raisa Smetanina je postala najstarejša olimpijska zmagovalka in prva tekmovalka, ki je osovjila medaljo na petih zaporednih igrah. Tekačice Skupnosti neodvisnih držav so slavile v štefeti 4 x 5 km.

1998
Takanobu Okabe, Hiroja Saito, Masahiko Harada in Kazujoši Funaki so na veliki skakalnici v Hakubi na moštveni tekmi osvojili stoto zlato olimpijsko medaljo za Japonsko. Srebro so si priskakali Nemci (Sven Hannawald, Martin Schmidt, Hansjörg Jäkle in Dieter Thoma), ki so zaostali za 35 točk, bron pa je pripadel Avstrijcem (Reinhard Schwanzerberger, Martin Höllwarth, Stefan Horngacher in Andreas Widhölzl). Slovenska ekipa (Miha Rihtar, Peter Žonta, Blaž Vrhovnik in Primož Peterka) je zasedla 10. mesto.

Objava končnih rezultatov je privedla 30.000 gledalcev do izbruha navdušenja. Japonska četverica je bila po prvi seriji šele četrta, za vodečo Avstrijo pa je zaostajala za 13,6 točk. Druga je bila Nemčija, tretja pa Norveška. Prvi skok se je povsem ponesrečil tretjemu japonskemu skakalcu Masahiku Haradi, ki je bil že tragična oseba ekipne olimpijske tekme v Lillehammerju leta 1994. V drugem skoku je Harada popravil napako in pripomogel Japoncem do zlata.

2002
Moška olimpijska štafetna tekma v smučarskem teku 4x10 km je znova postregla z razburljivim razpletom, saj je tekmo že tretjič zapored odločil ciljni šprint med Norveško in Italijo. Olimpijski zmagovalci so postali Norvežani v postavi Aukland, Estil, Skjeldal in Alsgaard, ki so uspeli ubraniti naslov iz Nagana, potem ko so za tri desetinke premagali Italijane (Maj, Di Centa, Piller Cottrer in Zorzi). Tretje mesto je osvojila Nemčija.

Kristen Skjeldal je zadnjemu Norvežanu Alsgaardu pritekel 23 sekund prednosti pred Italijanom Christianom Zorzijem. Ob prihodu v ciljno areno je Zorzi že prehitel Alsgaarda, a mu je v zadnih 100 metrih zmanjkalo moči.

2002
Italijanka Daniela Ceccarelli je presenetljivo dobila ženski superveleslalom na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju. Pred tem ni dobila nobene tekme svetovnega pokala. Za pet stotink sekunde je prehitela Hrvatico Janico Kostelić, tretje mesto pa je zasedla še ena Italijanka Karen Putzer. Mojca Suhadolc je zasedla 21., Špela Bračun pa 24. mesto.

2004
Nemški biatlonec Frank Luck se je odločil, da zaključi kariero. Štiri dni po velikem zmagoslavju nemške štafete na svetovnem prvenstvu v Oberhofu, se je odločil, da športno pot sklene na vrhuncu. 36-letni Luck je v svoji karieri na svetovnih prvenstvih osvojil enajst naslovov prvaka, pet srebrnih in štiri bronasta odličja.

2010
Petra Majdič je z življenjsko predstavo navzlic padcu in poškodbi na ogrevanju prišla do olimpijskega brona v klasičnem šprintu v Vancourvu.