Veliko okoliščin spopada na nogometni zelenici sicer tudi po treh desetletjih ostaja nejasnih.

Že ob koncu 80. let prejšnjega stoletja so nogometni klubi v državi postali sredstvo za širjenje nacionalističnih idej in spodbujanje etničnih konfliktov. Na stadionih se je med drugim to kazalo s pojavom nacionalnih zastav, prepevanjem (prepovedanih) nacionalističnih pesmi, z ustaškimi in četniškimi simboli ter drugo ikonografijo.

Strasti so v obdobju negotovih političnih in družbenih razmer vrhunec doživele 13. maja 1990, ko se je le dva tedna po prvih večstrankarskih volitvah na Hrvaškem več kot 2.000 navijačev Crvene zvezde oziroma skupina Delije na Maksimiru zapletlo v spopad s privrženci Dinama Bad Blue Boysi in policijo, čeprav je bilo prvenstvo z naslovom Beograjčanov že zdavnaj odločeno. Leto pozneje je Zvezda v Bariju postala evropski prvak.

Najprej izgredi na tribunah, nato na zelenici
Izgredi so se začeli že pred tekmo na zagrebških ulicah, takoj po prihodu na tribune pa sta se obe skupini navijačev začeli obkladati z zmerljivkami s političnim in etnično-verskim kontekstom. Z južne tribune, kjer so bile Delije, je med drugim odmevalo "Srbija do Zagreba", s severne, kjer so bili Bad Blue Boysi, pa pozivi k hrvaški neodvisnosti.

Še pred prvim sodnikovim žvižgom so Delije, med katerimi je bil tudi poznejši zloglasni paravojaški voditelj in vojni zločinec Željko Ražnatović - Arkan (ta je po navedbah avtorja enega izmed dokumentarcev celo sedel na klopi za rezervne igralce Crvene zvezde), začele razgrajati na tribunah in uničevati stadion, nekaj je bilo tudi manjših fizičnih stikov z navijači Dinama. Nato so Bad Blue Boysi prebili ograjo in se na zelenici začeli pretepati s slabo organizirano in številčno šibko policijo.

Hladni niso ostali niti nogometaši. Kapetan Dinama Zvonimir Boban je s "kung fu" udarcem celo brcnil policista (pozneje se je izkazalo, da je to Bošnjak Refik Ahmetović iz Tuzle), ki je hotel hrvaškim huliganom preprečiti napad na srbske. S tribun so se slišali vzkliki: "Zvone, Zvone." Zaradi te poteze je Boban postal hrvaški junak, njegovo dejanje pa znak "upora proti srbski hegemoniji". Na drugi strani so ga Srbi označili za nacionalista.

Spopadi so se nato nadaljevali še več kot eno uro, vsi opazovalci pa so si bili enotni, da česa podobnega Evropa še ni videla. Nogometaše Crvene zvezde so s stadiona rešili s helikopterjem.

Diametralno nasprotne interpretacije
V 90. letih so bile interpretacije, kdo je bil odgovoren za stopnjevanje nasilja, na Hrvaškem in v Srbiji diametralno nasprotne. Hrvati so bili in so še vedno prepričani, da je bila to policija s Srbi na vodstvenih položajih, ki je ravnala slabo in posredovala "sumljivo" pozno. Silo naj bi uporabila le proti Bad Blue Boysom in odkrito branila Delije, čeprav je ta skupina začele nerede. S tem naj bi želeli v Beogradu destabilizirati novo oblast v Zagrebu.

V srbskih medijih je prevladovala drugačna razlaga: da naj bi bili izgredi načrtovani, vse to pa naj bi podpirala ravno nova hrvaška vlada pod vodstvom stranke HDZ-ja Franja Tuđmana, ki naj bi želela v državo vnesti politični nemir.

"V srbski javnosti so veliko pozornosti posvečali temu, zakaj se je ograja na severni tribuni tako lahko zrušila. Splošno razširjeno mnenje je, da je bila po ograji prejšnjo noč polita kislina, to pa naj bi bil dokaz, da je incidente inscenirala hrvaška vlada," je pred leti pojasnil beograjski športni novinar Vladimir Novaković.

Policist Ahmetović je izjavil, da so želeli navijači Dinama, ki so vdrli na igrišče, ubiti nogometaša Crvene zvezde Dragana "Piksija" Stojkovića. To je slišal od njih med obračunavanji na zelenici. Povedal je še, da bi lahko streljal na Bobana, saj je imel nabito pištolo, a ni želel, saj je menil, da je vse zrežirano. "Prepričan sem, da bi imeli smrtne žrtve, če bi se tekma nadaljevala," je dodal. Poškodovanih je bilo približno 200 ljudi.

"Tišina" in mit
"Dandanes v Srbiji o teh dogodkih ni veliko govora, medtem ko na Hrvaškem veljajo za mit. S politizacijo in ideologizacijo so se v kolektivno zavest usidrali kot simboličen začetek domovinske vojne," pravi Dario Brentin z Univerze v Gradcu, poznavalec športa in nacionalizma na Hrvaškem. Navijači Dinama se vsako leto 13. maja spominjajo svojih nekdanjih kolegov, ki so padli v vojni. Pred stadionom stoji tudi poslikava z napisom v njihovo čast.

"V resnici je Maksimir pomenil le začetek procesa, v katerem je šport postal pomemben dejavnik za netenje nacionalizma in homogenizacijo v nekaterih republikah nekdanje Jugoslavije ter kot tak katalizator in kondenzator velikih družbenih sprememb. Spopadi so predstavljali zgoščen simptom politične radikalizacije na Hrvaškem in v Srbiji ter bili hkrati posledica teh politik," dodaja Brentin.

Jugoslavija nogometno obstala do 30. maja 1992
Manj kot mesec dni pozneje, 3. junija 1990, je bilo na stadionu Maksimir pestro tudi na prijateljski reprezentančni tekmi med Jugoslavijo in Nizozemsko, saj je približno 20.000 hrvaških navijačev glasno žvižgalo jugoslovanski himni, žalilo igralce, trgalo jugoslovanske zastave in navijalo za Nizozemce. Kljub temu se je izbrana vrsta prebila vse do četrtfinala svetovnega prvenstva v Italiji.

Jugoslovansko prvenstvo v popolni sestavi so nato izvedli še v sezoni 1990/91, reprezentanca pa je zadnjo tekmo odigrala 25. marca 1992 v Amsterdamu, resda brez hrvaških nogometašev (Boban je jugoslovanski dres zadnjič oblekel 16. maja 1991), zato pa sta bila v njej Slovenca Darko Milanič in Džoni Novak.

Izbrana vrsta bi morala igrati tudi na Euru 1992 na Švedskem, kamor je tudi že odpotovala, a so Jugoslavijo 30. maja 1992, le deset dni pred začetkom prvenstva, zaradi vojne in posledično sankcij Združenih narodov izključili s tekmovanja. Namesto nje je nastopila Danska in senzacionalno osvojila naslov evropskega prvaka.