Slovenija je malenkost večja od Islandije (pri čemer ta "malenkost" znaša "šestkrat", vsaj ko gre za prebivalstvo). Primerjava z Islandijo utegne biti za Angleže po letošnjem evropskem prvenstvu malce boleča, nič manj pa za podpornike West Ham Uniteda, ki ga je pred leti skoraj potopil nekdanji islandski lastnik. Kakor koli, med dvema milijonoma svojih rojakov mi v 41 letih še ni uspelo srečati še koga, ki bi navijal za ta klub. Zato domnevam, da sem edini s tako dolgim rokom trajanja in trpljenja za klub, katerega vzdevek "The Irons" ali "The Hammers" bi z mislijo na Celja lahko poslovenili kot "Kladivarji".

Prav zato sem zaradi "slovenskega" pridiha za ta klub prelomnega dogodka na olimpijskem stadionu v Londonu še posebej ponosen. Upam, da bodo Domžalčani igrali dobro, a v Ljubljani bom – pred televizijskim zaslonom – seveda navijal za West Ham United.

Tako kot tedaj, 3. maja 1975, ko sem za Kladivarje navijal prvič v življenju.

In zakaj? Vse je povezano z mojim pokojnim očetom Evgenom Bergantom, ki je bil mednarodno priznani športni novinar časopisa Delo. Mesec dni pred finalom angleškega pokala leta 1975 se je na poti iz Dublina ustavil v Londonu. Na Irskem je sodeloval na kongresu Mednarodnega združenja športnih novinarjev (AIPS), v angleški prestolnici pa je bil le nekaj dni po drugi polfinalni tekmi, na kateri je West Ham United na Chealseajevem Stamford Bridgu z 2:1 premagal Ipswich Town. Oče sicer ni bil specializiran za nogomet, mu je pa bila angleška igra zelo pri srcu, kar je prenesel tudi name. Eden njegovih najboljših prijateljev je bil angleški kolega Frank Taylor, ki je bil zelo cenjen nogometni poročevalec tedanjega Daily Chronicla, pozneje pa kolumnist Daily Mirrorja. Mimogrede, Frank Taylor je bil edini športni novinar, ki je leta 1958 preživel letalsko nesrečo v Münchnu (ob vrnitvi ekipe Manchester Uniteda iz Beograda domov). Spominjam se, kako sem poslušal Frankove nogometne zgodbe, ko je bil pri nas doma na obisku, pa tudi pozneje, ko sem ga videval kot mlad športni poročevalec. Kakor koli že, mislim, da je bil prav Frank Taylor tisti, ki je očetu pomagal pri tem, za kateri otroški dres naj se oče odloči ob skoku v slovito londonsko trgovino s športno opremo Lillywhites'. West Ham United je bil tedaj v finalnem paru angleškega pokala bolj vroča ekipa kot drugoligaš Fulham, pa čeprav je za slednjega nastopal najlegendarnejši nogometaš West Ham Uniteda, Bobby Moore.

Ko sva 3. maja 1975 z očetom doma na programu avstrijske televizije ORF spremljala finale angleškega pokala, sem tako nosil majico West Ham Uniteda. Sobota je bila že sicer skoraj praznik, ker je bil to edini dan v tednu, ko oče ni bil ves dan na Delu. Tisti dan pa je bil nekaj posebnega tudi zato, ker sva gledala sploh prvo tekmo na našem novem - barvnem – televizorju. Da sem navijal za Kladivarje, je bilo jasno – kombinacija škrlatne, svetlomodre in bele je bila tako nenavadna in imenitna (Fulham v belo-črnem bi bil na starem televizorju videti povsem enako kot na novem). Za sedemletnega fanta je bilo vse idealno: ogled tekme z očetom, vmes kramljanje o tem, kaj je doživel na Irskem in v Angliji, zmaga "najine" ekipe (z dvema goloma Alana Taylorja, ki ni v sorodu s Frankom). V majici zmagovalcev sem se počutil kot del ekipe, ki je prejela prestižni pokal. Bilo je čarobno.

Odtlej sem Kladivarje iz Slovenije spremljal, kolikor se je pač dalo. Leta 1980 sem – spet na avstrijski TV – videl ponovno pokalno zmagoslavje (proti Arsenalu). Mnogo let zatem sem lahko obiskal celo nekaj tekem na Upton Parku, bil priča zmagi nad Arsenalom na novem stadionu Emirates … Osebni vrhunec pa je bil obisk finalne tekme angleškega pokala v Cardiffu leta 2006, ki jo je West Ham United sicer izgubil po streljanju enajstmetrovk (po 3:3 z Liverpoolom v 120 minutah igre), a tekma je bila res veličastna. V zadnjih letih komentiranja nogometa sem celo prenašal nekaj tekem West Ham Uniteda v Premier ligi, a seveda iz studia v Ljubljani …, pri čemer sem seveda moral precej zadrževati čustva.

Tako mi je žal, da vsega tega nisem mogel v večji meri deliti z očetom, ki je umrl leta 2004, dve leti po tem, ko se je s sveta poslovil Frank Taylor. Oba bi zagotovo z zanimanjem spremljala gostovanje Domžal v Londonu, kar bi bilo vnovič še posebej povezano s prijateljstvom, in sicer med očetom in dr. Branetom Elsnerjem, "belim profesorjem", kakor so ga klicali zaradi njegovih las. Profesor Elsner je bil starosta slovenskih nogometnih trenerjev in eden izmed očetov slovenske športne znanosti, vodil je klube v Sloveniji in Avstriji, pa tudi avstrijsko nogometno reprezentanco. In, seveda, je ded Luke Elsnerja, zdajšnjega trenerja Domžal. Tudi jaz sem profesorja dobro poznal, pa njegovo ženo Vero. Velikokrat sem na tribuni bežigrajskega stadiona v njeni bližini spremljal tekme ljubljanske Olimpije, ki jih je vedno doživeto in glasno spremljala, predvsem akcije svojega sina Marka v zelenem dresu (profesor jo je pogosto in neuspešno skušal miriti). Marko, elegantni branilec in jugoslovanski reprezentant (tudi dobitnik bronaste olimpijske medalje v Los Angelesu leta 1984), je, seveda, Lukov oče. Z velikim navdušenjem spremljam Lukovo trenersko pot, na kateri združuje vse odlike svoje družine: inteligenco, strast, prepoznaven slog in predanost delu. Res je smel mlad trener, prepričan sem, da bo s svojimi ekipami v prihodnje dosegal še lepše uspehe.

Zato bom ob povratnem srečanju z njegovo ekipo – kot podpornik West Ham Uniteda - pač moral trepetati, česar pa sem sem v 41 letih že navadil. Toliko časa pač – v prenesenem pomenu in v smislu klubske himne – v zrak spuščam milne mehurčke in bolj ali manj glasno vzklikam: Come On You Irons!

P. S.: Himna pa tudi pravi, da se sreča vedno skriva …, kar v mojem primeru velja tudi za gostovanja West Ham United v Sloveniji. Obakrat sem tekmo zamudil, ker sem bil na počitnicah v tujini: ob prijateljski tekmi z Muro 05 v Murski Soboti (0-0) leta 2009 in nazadnje v Ljubljani proti Domžalam. Ni pa še prepozno, da bi nekoč lahko doživel tudi prvo zmago Kladivarjev na slovenskih tleh …