Ruskemu podprvaku Rostovu, kamor je iz Dinama Bukarešte prestopil konec avgusta, je pomagal do odmevne zmage s 3:2 nad petkratnim evropskim prvakom Bayernom. Z njim smo se pogovarjali 24 ur po slavju na stadionu Olimp-2 in preverili, kakšen je nogometni utrip v dvomilijonskem mestu na reki Don na jugozahodu države.

Miha, čestitke za veliko zmago Rostova nad Bayernom. Ste jih prejeli več po prvem reprezentančnem zadetku prejšnji ponedeljek v Vroclavu ali zdaj?
Če sem iskren, je bilo več čestitk zdaj. Vse skupaj je odmevnejše, Ligo prvakov spremlja vsa Evropa, vsi so videli ta odmevni izid. Vedno pa sem nabolj vesel čestitk svojih najbližjih, družine, ker so me vedno podpirali in me spremljali.

Se je mogoče oglasil tudi selektor Srečko Katanec?
Ne, s selektorjem nisem bil v stiku.

Kako so zmago pospremili ruski mediji?
Nisem jih prebiral, kot slišim, pa naš uspeh ocenjujejo s samimi pohvalami in presežki.

Je bilo sploh kaj časa za proslavljanje?
Ne, že zjutraj smo imeli trening, po tekmi smo šli samo na večerjo. Z mislimi smo že pri nedeljskem srečanju proti Anžiju iz Mahačkale.

S kakšnimi pričakovanji ste se podali v tekmo proti Bayernu? V 1. krogu ste na Allianz Areni izgubili s 5:0, dobra dva meseca pozneje pa istega tekmeca spravili na kolena.
Želimo si, da bi spomladi nadaljevali tekmovanje v Evropski ligi, zato je bil cilj osvojiti kakšno točko. Odigrali smo zelo disciplinirano, doseči tri zadetke proti takšni ekipi ni kar tako, mislim, da smo zasluženo zmagali. Tudi v Münchnu smo igrali v redu, a po pol ure prejeli prvi gol z 11-metrovke in nato še drugega tik pred koncem prvega polčasa, kar nam je porušilo načrt. V drugem delu smo se seveda malo odprli, a nato kmalu dobili še tretji zadetek. Tista tekma ni bila realen kazalnik naše kakovosti. Tudi proti Atleticu smo bili obakrat blizu dobrega rezultata, doma smo izgubili z 0:1, v Madridu pa ob porazu z 2:1 gol prejeli v 93. minuti.

Tudi tokrat ste se proti Bayernu znašli v zaostanku, a vas to ni zmedlo in ste še pred koncem prvega polčasa izenačili.
Strnili smo svoje vrste, rekli smo si, da nimamo kaj izgubiti. Delovali smo zelo ambiciozno, taktično smo dobro stali na igrišču.

Bavarci so resda nastopili brez nekaterih prvokategornikov. Thomas Müller je igral samo zadnjih 20 minut, na klopi so ostali Xabi Alonso, David Alaba in Joshua Kimmich, poškodovan je Manuel Neuer. Ste bili pripravljeni na vse možnosti?
Pripravljali smo se na njihovo najboljšo postavo, a pri Bayernu je tako, da pri njih ni neke velike razlike. Kdor koli igra, gre za same vrhunske posameznike. Pomembno je, da smo se bolj ukvarjali sami s sabo kot z njimi.

Pri prvem zadetku je mimo vas ušel portugalski reprezentant Renato Sanches, ki je blestel na letošnjem Euru. Bi lahko bolje reagirali?
Zaprl sem napačno linijo, a to je najvišja raven nogometa in takšne situacije se dogajajo. V takšnih trenutkih je pomembno, da v glavi ne popustiš in normalno nadaljuješ tekmo.

Zmagoviti zadetek ste dosegli v 67. minuti in v zadnje pol ure zadržali minimalno prednost.
Res je, uspelo nam je zadržati osredotočenost do konca. Lepo je, da ne izgubiš točk, če tekmo odigraš na takšni ravni. V zadnjem delu tekem smo letos izgubili že veliko točk v ruskem prvenstvu.

Tam ste po 14 krogih na šestem mestu, kar pomeni, da bo težko ponoviti lanski dosežek, ko je bil Rostov ruski podprvak.
Ker nastopamo v Evropi, smo odigrali res veliko tekem. V klubu nikakor ne zvoni alarm, sam pravim, da je v prvenstvu še vse pred nami. Cilj je biti na enem izmed mest, ki vodijo v Evropo.

Odpira se vam lepa priložnost, da tudi prezimite v Evropi. Čez dva tedna bi vam v Eindhovnu za to zadostovala že točka.
Še pred tem imamo tri tekme v ruskem prvenstvu, zato se še ne ukvarjamo z zadnjim srečanjem v Ligi prvakov. Najprej moramo osvojiti čim več točk v domači ligi. Na prvi tekmi proti PSV-ju smo dvakrat vodili, a nato iztržili le točko (2:2), potem ko so tekmeci kaznovali vsako našo napako. Jasno je, da se bo tudi na Nizozemskem treba zelo bojevati za izid, ki bi nas vodil dalje.

Kako dojemate vse skupaj, kar se vam je zgodilo v zadnjih treh mesecih?
Liga prvakov je velik šov, veliko se dogaja okrog vsake posamezne tekme, a ko prideš na stadion, pozabiš na vse in občutiš le veliko čast in veselje, da si dobil priložnost igrati na takšni ravni.

Vas bo na sredino veliko zmago spominjal tudi dres katerega od Bayernovih zvezdnikov?
Ne, ker so bili po porazu jezni in so hitro odšli z igrišča, tako da nisem z nikomer zamenjal dresa (smeh). Po tekmi proti Atleticu sem to storil z Janom Oblakom.

Ste se morda vseeno uspeli pogovoriti z Matsom Hummelsom, ki ste ga v Münchnu po strelu iz kota po nesreči z nogo udarili v obraz in je moral nato tudi zapustiti zelenico?
Ja, po tekmi sem se mu še enkrat opravičil. To se dogaja, ni bilo namerno.

Ste se že navadili na nizke temperature v Rusiji?
S tem nimam težav. Že v petek, ko smo igrali v Kazanu, je bilo -12 stopinj Celzija, tudi na tekmi proti Bayernu je bilo -8. Ko igraš, se na to navadiš, še najhuje je na začetku drugega polčasa, ko prideš iz slačilnice.

Kakšno je vaše mnenje o ruski ligi?
Zelo kakovostna je, v njej igrajo zelo kakovostni tujci. Ritem igre je visok, dvoboji so ostri. Tudi v tem delu leta, ko je mraz, je obisk na stadionih kar velik. Na tekme potujemo dan prej s čarterjem, kar traja dve do tri ure, in prespimo v hotelu. Hitro sem se navadil na to, saj je vse dobro urejeno in ni čakanja na letališčih.
Kakšno pa je nogometno ozračje v Rostovu, ki do zdaj ni imel takšnih uspehov?
Mesto je nogometno, ljudje imajo radi nogomet in ga radi spremljajo. Stadion je dokaj poln, po navadi je zasedenih kakšnih tri četrt sedežev, v mestu te ljudje prepoznajo. Zdaj gradijo tudi nov stadion, ki bo končan prihodnje leto, lahko da tudi že prej od prvotno predvidenega oktobra. Sprejel bo 45.000 gledalcev in bo gostil tudi pet tekem svetovnega prvenstva leta 2018.

Se že občuti, da bo Rusija čez leto in pol gostila svetovno prvenstvo?
Ja, veliko klubov že ima nove stadione, gradijo se novi deli mest, hoteli, ceste in druga infrastruktura. Občuti se.

Ko ste pred tremi leti po odhodu iz Gorice svoje prve zdomske izkušnje začeli nabirati v Lozani, ste spoznali, da je nogomet v tem mestu v senci hokeja. Kaj podobnega opažate tudi v Rusiji, ki vendarle bolj kot za nogometno velja za hokejsko velesilo?
Ja, hokej je glavni šport v državi, vsi ga radi spremljajo in hodijo na tekme. Za Rostov to velja manj, v drugih mestih pa je gotovo šport številka ena. Mene hokej ne privlači tako močno, toda vseeno pogledam kakšno tekmo.

Rostov si vas je v svojih vrstah želel že v zimskem prestopnem roku, tja pa ste se preselili poleti. Kako da se prestop ni zgodil že na začetku leta?
Dinamo iz Bukarešte me ni bil pripravljen prodati, zato pogovori najprej niti niso stekli. Nato se je zadnji dan avgustovskega prestopnega roka le zgodilo, ko sem se z reprezentanco pripravljal na tekmo v Litvi. Vztrajal sem, da je to velika priložnost zame in da bi želel oditi. Pogovarjal sem se z lastnikom Dinama in me je razumel, čeprav zanj ni bilo preprosto, saj sem bil kapetan in je bil pritisk na njega velik. Po mojem odhodu je bilo zato tudi nekaj napetosti v klubu. Dinamo je velik klub in ima veliko navijačev, ki jim ni bilo vseeno. Vodstvo se je zavedalo, da imam zadnje leto pogodbe in da je to morda zanje zadnja priložnost, da nekaj iztržijo. Zavleklo se je do zadnjega dneva, a na koncu se je le realiziralo.

Kako sodelujete s trenerjem Ivanom Daniliancom in kako vam ustreza njegov sistem s petimi branilci?
Trener me je želel v ekipi. Ta sistem sem igral že v Švici, kjer pa sem bil v sredini obrambe. Zdaj sem po večini desno, čeprav sem nekaj tekem odigral tudi v sredini. Trener rad pomaga igralcem in ti vse razloži, iz kritike pa moraš povleči čim več. Sodelovanje je na visoki ravni.

Po osnovni izobrazbi ste pravzaprav zadnji vezni igralec. Mislite, da boste še kdaj igrali tam?
Lani sem pri Dinamu nekaj srečanj odigral tudi na tem položaju, vedno sem pripravljen igrati tudi tam. V Švici me je trener postavil v obrambo, prikazal sem dobre igre in sem tam tudi ostal.

Ste se pred odhodom v Rusijo posvetovali s katerim izmed slovenskih nogometašev, ki so se v preteklosti preizkusili v tej državi?
Ne, poznal sem druge ljudi, ki poznajo Rusijo, življenje v njej in ligo. Slišal sem pozitivne stvari, zato odločitev ni bila težka. Zavedal sem se, da je to korak naprej v moji karieri in močnejše prvenstvo.

Z življenjem v novem okolju ste zadovoljni?
V redu je, čeprav je brez ruščine težko shajati, saj zelo malo ljudi govori angleško. Vse drugo je podobno, kot pri nas, ni nekih razlik glede hrane in kulture. Moja ruščina počasi napreduje in že razumem stvari glede igrišča. Po dozdajšnjih izkušnjah iz tujine se po šestih mesecih po navadi začneš izražati v jeziku države, v kateri živiš. Za zdaj živim še v hotelu, do konca polsezone bom tukaj, ko bo v Rusijo prišla moja družina, pa se bom preselil v stanovanje.

Imate zelo pisano moštvo, zbrano z vseh vetrov, od Irana do Ekvadorja. S kom od soigralcev se največ družite?
Največ časa preživim z romunskim reprezentantom Andreiem Prepelito, ki je v klub prišel hkrati z menoj. Govorim njegov jezik in skupaj nama je nekoliko kažje. Tudi z drugimi soigralci smo se dobro spoprijateljili, se dobro razumemo in si pomagamo.

Je v Rusiji še živ spomin na leto 2009, ko jih je v dodatnih kvalifikacijah za SP izločila Slovenija?
Ja, ko sem prišel na zdravniški pregled, sta zdravnik in fizioterapevt takoj to omenila, ko sta ugotovila, od kod sem (smeh). Isto se mi je dogajalo v Romuniji, kjer smo se večkrat nasmejali zaradi tega, kar se je zgodilo v dodatnih kvalifikacijah za SP 2002.

Pred kratkim ste v enem izmed intervjujev dejali, da vas romunski mediji še vedno veliko spremljajo, celo več kot slovenski.
Nikoli nisem iskal medijske pozornosti, v Sloveniji sta v ospredju Maribor in Olimpija, kar je normalno. Moja nogometna pot je šla malo naokoli, poleg tega pa niti nisem tak človek, ki bi iskal neko pozornost. Res pa je, da v Romuniji še vedno podrobno analizirajo tekme, na katerih igram. Tam sem pustil kar dober pečat, tudi sam veliko spremljam romunsko ligo. V Bukarešti imam veliko prijateljev in se bom po jesenskem delu ruskega prvenstva vrnil tja. Preživel bom nekaj dni tam in si ogledal Dinamovo tekmo.

V zadnjih mesecih ste postali tudi standardni član reprezentance. Kako gledate na ta del uspešnega leta 2016?
Izpolnila se mi je želja, da zaigram za Slovenijo, kar je velika čast za vsakega igralca. Zelo vesel sem, ko dobim priložnost, poskušam odigrati najbolje. Pomagal sem k dobremu rezultatu na nekaj tekmah, upam, da mi bo to uspelo tudi v prihodnje. "Klapa" je prava, igramo všečen nogomet, postavili smo dobre temelje za delo naprej.
Ni kar tako zamenjati kapetana Boštjana Cesarja na tekmi proti Angliji v 65. minuti pri izidu 0:0, kajne?
Vsak igralec, ki vstopi, mora biti pripravljen in dati svoj maksimum. Vsi reprezentanti imajo namreč kakovost, selektor pa nato presodi, kdo je v najboljši formi. Lahko le rečem, da sva se z Miralom Samardžićem super ujela, oba z Boštjanom pa sta mi veliko pomagala, saj imata veliko večje izkušnje z igranjem v izbrani vrsti.

Lahko za konec še pojasnite, kakšni so bili začetki vaše legionarske zgodbe, ko ste se leta 2013 podali v tujino?
V Novi Gorici nisem želel več ostati zaradi ljudi, ki so vodili klub. Čez dve, tri leta se je pokazalo, koliko slabega so naredili v goriškem nogometu. Pustili so finančno luknjo, pa še kakšno drugo. Vesel sem, da so trenutno v klubu pravi ljudje, ki imajo radi nogomet. Takrat so bili v ospredju drugi interesi, in to mi ni bilo všeč. Vladala je finančna nedisciplina, veliko je bilo obljub, a malo izpolnjenega. Ob pomoči sindikata SPINS in nogometne zveze sem prekinil pogodbo z Gorico in dobil možnost oditi drugam. Odločil sem se za Švico, izšlo se je super. Bil sem mladi reprezentant, v Gorici sem tudi veliko igral, pri svoji starosti sem bil pripravljen. Z odigranimi 110 tekmami v prvi ligi je bilo lažje oditi, pravi čas sem zapustil Slovenijo. Tudi v tujini nisem imel težav z neigranjem.