Že mogoče, da je na sredini prijateljski tekmi v Mariboru, ki bo očividcem bržkone še dolgo ostala v spominu (kot prva domača tekma slovenske reprezentance sploh, ki je bila odigrana na pravem sodobnem nogometnem stadionu), blestel Ivan Rakitić. Toda Darijo Srna, kapetan Šahtjorja, je duša te ekipe.

Uzeir Srna - Mirko Kelenc
Ljubitelje športa, ki jih načeloma moti vpletanje družinskih, takorekoč intimnih, podatkov v poročanje, sicer razumem, a nazadnje vsi v vsem iščemo zgodbe. Zanimive, presunljive, osupljive ... Družinske zgodbe dodobra zaznamujejo posameznike. Da Srna igra tako, kot igra, je neločljivo povezano s tem, kar je. Njegov odnos do nogometa in življenja pa je zaznamovala neverjetna življenjska zgodba njegovega očeta Uzeirja Srne, ki ga je vihra druge svetovne vojne med drugim odpihnila v sirotišnico v Murski Soboti, kjer ga je posvojila družina Kelenc. Uzeir Srna je tako postal Mirko Kelenc. A le za nekaj časa.

Zgodbo je v teh dneh uredil in objavil moj novinarski kolega Jonathan Wilson, prav tisti Jonathan Wilson, ki je avtor zanimive knjige o vzhodnoevropskem nogometu "Behind the Iron Curtain", pred dnevi pa je izdal novo ("Inverting the Pyramid"), ki govori o zgodovini nogometne taktike. Drugi dan jo berem, res je dobra.

Skratka, Wilson je zgodbo o Srni (v svojem blogu na www.guardian.co.uk, "prodal" pa jo je tudi Telegraphu) povzema takole:

Darijev oče Uzeir Srna se je leta 1940 rodil v vasi Gornji Stopići v vzhodni Bosni. To področje so aprila 1941 najprej pregazile nemške okupacijske sile, kmalu pa so se tu začeli brutalni spopadi med srbskimi četniki in hrvaškimi ustaši (večji del Bosne je pripadel marionetni hrvaški državi). Nekega dne so četniki vpadli v G. Stopiće in med krvoločnim divjanjem ubili mater Uzeira Srne: umrla je v goreči hiši, saj zaradi nosečnosti ni mogla zbežati. Uzeiru je življenje rešil oče, s katerim se je skupaj s starejšim bratom Safetom skril v gozdu. Naposled so se zatekli v Bosanski Šamac, kjer se je v popolni zmešnjavi malček Uzeir izgubil in se kot begunec znašel v Sarajevu. Po številnih naključjih je končal v sirotišnici v Murski Soboti, kjer ga je po nekaj mesecih posvojila družina policijskega uradnika Kelenca. Tako se je Uzeir Srna prelevil v Mirka Kelenca.

Iskanje brata - pot vodila v Mursko Soboto
Uzeirov oče in starejši brat Safet sta ostala v Bosanskem Šamcu. Iskanje izgubljenega otroka med vojno je bilo preprosto nemogoče. Oče je dobil službo v neki kavarni, kjer pa ga je zadela usoda: ubil ga je zablodel naboj, medtem ko je stal pred hišo, v kateri je delal. Safet je ostal sam, pridružil se je partizanom in po vojni ostal v vojski. A iskanja mlajšega brata ni opustil. Nasprotno: postajal še bolj odločen. Po srečnem naključju je v Nišu, kamor je bil premeščen, srečal slovenskega častnika, ki je poznal zgodbo o malih bosanskih beguncih, ki so prišli v sirotišnico v Murski Soboti.

Mimogrede, in to nima zveze s Srno: v Nišu je zrasel Dragan Holcer (Holzer), poznejši zvezdnik Hajduka, rojen ob koncu vojne v taborišču v Zwieslu na Bavarskem. Njegov slovenski oče je še pred njegovim rojstvom padel v partizanih, mati, sicer italijanskega rodu, pa je bila iz Niša, zato je po vojni Holcer živel tam.

Torej, ko je Safet Srna izvedel, da bi bil njegov brat lahko v Sloveniji, se je odpravil tja (k nam torej), kjer ga je po nekajtedenskem iskanju uspel najti. Bil je odločen in navkljub prepričevanju Kelenčevih, da bo Uzeirju/Mirku v Sloveniji bolje, brata vzel s seboj. Mirko Kelenc je tako spet postal Uzeir Srna.

Ustalil se je v Metkoviču
Mladost je preživel v revščini v Bosanskem Šamcu, kjer je od takrat živel. Prav zaradi lakote se je izučil za peka, a službe ni dobil. Preselil se je k sorodnikom v Sarajevo, opravljal vse mogoče službe in začel igrat nogomet – kot vratar. Poskusil je pri NK Sarajevu, pozneje odšel v Beograd, se vrnil v Bosno, vstopil v vojsko in pristal v Busovači.

Da je naposled pristal v Metkoviću, kjer se je pozneje rodil Darijo, je prav tako splet naključij. Uzeir Srna je kot vratar Jedinstva iz Busovače navdušil skavte zeniškega Čelika. Bil je posojen različnim klubom, kot rezervni vratar pa je nekega dne s Čelikom odpotoval na prijateljsko tekmo v Metković z Neretvo. Ker se je (edini) vratar Neretve tik pred tekmo poškodoval, so Uzeirja Srno prosili, da zaigra za Neretvo. Branil je tako dobro, da so ga v Metkoviću želeli obdržali. Srna se je strinjal in ostal tam. V Metkoviću se je za nekaj ustalil, poročil, dobil prvega sina – Renata, in znova odšel – v Francijo, kjer je delal in igral štiri leta.

Po vnovični vrnitvi v Metković se je poročil drugič, dobil še dva sina – Igorja in Darija - ter delal kot voznik tovornjaka in na koncu postal trener mladincev Neretve, kjer se je začel prebijati mali Darijo.

Uresničena nogometna pravljica
Nadaljevanje je uresničena nogometna pravljica: nadarjenost Darija Srne so opazili v največjih hrvaških klubih, a oče Uzeir je bil previden. Mnogi klubi so želeli privabiti sina, a hkrati od družine pod mizo zahtevali denar. Darijo Srna je potem pristal v Hajduku, saj je bil tedanji trener Ivan Gudelj najbolj odločen in – pošten.

Darijo Srna zdaj blesti v hrvaški reprezentanci in Šahtjorju, Uzeir pa še vedno živi v malem stanovanju v Metkoviću. Sin je očetu v zahvalo podaril avtomobila znamke BMW in Mercedes, a ju Uzeir ne mara. Rajši je sam na noge postavil pekarno. "Dariju svetujem, naj rajši varčuje," pravi Uzeir, ki pa je bolj od vsega vesel, da je sin rodnemu mestu podaril igrišče iz umetne trave.

Dariju Srni oče in družina po lastnih besedah pomenita vse. Največje zadovoljstvo mu je prav to, da lahko oče vsaj na stara leta živi mirno življenje. Brezskrbno ni, saj mora skrbeti za sina Igorja, ki ima Downow sindrom. Tudi zato Darijo Srna vsak gol posveti svojemu bratu, čigar ime ima vtetovirano na prsih. To je veljalo tudi za mariborskega, pa četudi je bil dosežen z enajstih metrov.

Niko Kranjčar, ki si v hrvaški reprezentanci s Srno navadno deli sobo, je svojega kolega označil za najbolj podcenjenega evropskega nogometaša. To morda drži. A ne poznam igralca, ki bi igral z večjim žarom in – zadovoljstvom. Predvsem pa: veljave človeka nikakor ni mogoče izraziti z denarjem.

Igor E. Bergant