V drugem krogu Lige narodov je še drugič izgubila. Srbija je bila boljša s kar 4:1. Toda namesto da bi to pokopalo reprezentanco, jo je prebudilo. "Nekaj je takrat počilo," je v podkastu Žoga je okrogla povedal Jaka Bijol, ki je odtlej poosebil reprezentančni preporod.

Na začetku lanskega poletja je veljal za nebodigatreba v izbrani vrsti, za igralca, ki je vrstil napake, potem pa se je razvil v stebra obrambe in nosilca moštva ter se zasidral v hrbtenici reprezentance, ki je od dvoboja v Beogradu izgubila le dve tekmi od 16, ki so sledile.

Prejšnji mesec se je razveselila preboja na evropsko prvenstvo. Bijol si je nekaj dni po tekmi s Kazahstanom zlomil koščico v stopalu. Trenutno je še na berglah in se prepušča najbližjim, da ga razvajajo. Pričakuje, da bo spet zaigral februarja.

Jaka, najprej o poškodbi. Kako ste? V zadnjih dveh tekmah Udineseja niste igrali zaradi zlomljene kosti na stopalu.
Da, malo se pustim razvajati v zadnjih dneh. Še kakšen teden bo tako, na berglah. Drugače je vse v redu. Prišla je pač ta poškodba, ampak to je del našega športa. Treba je iti čez to, teh nekaj mesecev in potem s polno paro naprej. Verjamem, da se bom vrnil zelo dobro pripravljen. Se že veselim.

Udinese je trenutno na 16. mestu v Serie A. Veliko remijev v tej sezoni, kar na devetih od 15 tekem ste igrali neodločeno. Strokovnjaki ste za neodločene izide. Kako si to razlagate?
Da, čudno. Že proti koncu prejšnje sezone je bilo tako. Se mi zdi, da smo v drugi polovici sezone nanizali veliko remijev. Ne vem, kaj reči. Nekaj čudnega se dogaja. Ne izgubljamo veliko tekem, pravzaprav samo proti večjim ekipam, ampak zmagujemo tudi zelo težko. Upam, da se ta niz čim prej obrne.

Edina zmaga pa nad Milanom. In to v gosteh, kajne?
Da, zelo lep večer je bil za vse. Res je bilo nekaj posebnega, dolgo smo čakali tudi na to zmago. Potem je prišla na San Siru. Zaslužili smo si jo. Res smo dobro odigrali tisto tekmo. Škoda, da nismo nadaljevali v takšnem ritmu.

Kako vse skupaj vpliva na razpoloženje v klubu?
Pa mislim, da je vedno povsod enako, ko rezultati niso pravi. Tudi razpoloženje potem ni najboljše, ampak vseeno mislim, da klub ve, kaj je treba narediti, da se v prihodnjih mesecih dvignemo kot ekipa in da pridejo boljši rezultati. Ima načrt. Ekipa je dovolj kakovostna, da ne bi smeli imeti težav z obstankom v ligi, ampak nikoli ne veš. Nogomet je zelo nepredvidljiv. Treba je čim prej zmagati, da se vse skupaj malo olajša, da se razpoloženje dvigne. Prepričan sem, da bo potem veliko lažje.

Si predstavljam, veliko decembrskih dni niste preživeli doma. Kako je letos?
Pravzaprav sem jih nekaj. Ko sem igral še v Rusiji, smo imeli pozimi vedno prosto, tako da sem bil v tem delu leta pogosto doma. Vedno sem preživljal lepe zime, predvsem decembrske. Zdaj, za teh nekaj dni, je lepo priti domov, čeprav z berglami. Nisem zelo mobilen, to me malo muči, da ne morem kam v mesto. Gotovo pa je lepo biti doma in se malo pustiti, da najdražji skrbijo zate. Tri dni še ustreza, potem pa, če sem iskren, je tudi dovolj kavča.

Koliko časa še boste na berglah?
Kakšen teden ali dva. Nekaj tednov še ne bom smel stopiti na nogo, potem pa bom lahko počasi bolj aktiven.

Kako ste se sploh poškodovali? Tisto tekmo ste odigrali do konca. Ali sploh niste vedeli, da ste si zlomili koščico?
Čez čas se zgodi takšna poškodba. Zaradi preobremenitve. Kakšen mesec sem imel težave s tem, nekaj terapij sem že prej opravil zaradi majhnih bolečin, ki so bile vseskozi prisotne. Če ste morda opazili, ima Haaland podobno poškodbo. Njemu sicer ni počila kost, jaz pa sem šel predaleč. Po tisti tekmi proti Romi ni bilo več vzdržno. Šel sem slikat stopalo, pa so ugotovili, da je počila kost. Lahko bi se tudi odločil, da ne grem na operacijo, pa bi se vse skupaj še malce zavleklo.

Kako operacija vse spremeni? Kakšna sta potem rehabilitacija, okrevanje?
Da, malo jo skrajša, hkrati pa so tudi možnosti, da se poškodba ne ponovi, večje. To je najpomembneje. Zato smo se odločili za operacijo, da lahko potem z gotovostjo grem naprej, da me ne skrbi, da bi se lahko poškodba ponovila.

Tekmo ste odigrali do konca. Ali je bila kakšna možnost, da se je takrat poškodba poslabšala?
Vse se je sproti slabšalo. Bolečina je bila z vsako tekmo hujša, na tisti z Romo pa se je tako poslabšalo, torej je bila ta razpoka še toliko večja, da je bilo nevzdržno. Gotovo, če bi prej nehal, bi bila ta razpoka manjša, ampak mislim, da bi moral v vsakem primeru oditi na operacijo. Ko se je zgodila razpoka, je bil tudi edem na kosti tako velik, da bi moral v vsakem primeru nekaj časa počivati.

Kaj pa razmišljajo zdravniki, kdaj bi se lahko vrnili v rehabilitacijski program, v individualno vadbo?
Mislim, da po treh mesecih. Takrat bi moral biti že nazaj na igrišču, da bom lahko v ekipi. Mislim, da bo vse skupaj trajalo tri mesece.

Reprezentančno leto je tudi že končano, nekaj tednov je zdaj minilo od tistega večera, ko ste se prebili na EP. Česa se najraje spominjate s tekme s Kazahstanom?
Mislim, da tistih občutkov takoj po tekmi. Ko je dal Verbič gol, so bili občutki najlepši. Odkotali se kamen od srca. Se mi zdi, da smo v tistem trenutku res vsi zadihali. Prevzelo nas je vse skupaj. Mislim, da so to najlepši spomini od vsega skupaj.

Kaj pa je vaša najljubša zgodba iz celotnega reprezentančnega leta? Dolgo se je gradila ta reprezentanca in se letos zgradila s tem velikim uspehom, s prebojem na veliko tekmovanje.
Vsak dan se imamo res super. Mislim, da je punca vedno po zboru malo jezna, ker ne pridem domov, ker se s fanti toliko družimo. Igramo karte, hodimo naokoli, kar koli. Imam vedno težave po zboru, če se malo pošalim, ker je punca malo užaljena, češ da pozabim na njo, ko sem na zboru z reprezentanco. To samo pove, da res vsi uživamo tam, ko smo skupaj, da radi preživljamo čas skupaj. In to se je pokazalo pri rezultatu, ki smo ga skupaj ustvarjali.

Veljate za enega od vodij v garderobi. Kdo je sicer najglasnejši v garderobi?
Najglasnejši je že dolga leta Kurtić.

Nisem presenečen.
Saj ni nihče več. Ne vem pa, kdo bo prevzel to, ko ga nekoč ne bo več. Za zdaj pa je to gotovo on.

Še vedno izbira glasbo v garderobi?
Da, ampak moram reči, da smo ga čez leta malo privadili na to, da kdaj tudi mi kakšno pesem izberemo. Upošteva naš okus. Malo je spremenil glasbeni izbor v zadnjih letih.

Vam je bila kakšna pesem sploh v tem zadnjem obdobju še posebej všeč?
Nimamo kakšne posebne. Smo se pa naposlušali teh navijaških slovenskih v zadnjem obdobju po tekmah in pred njimi. Mislim, da so se te najpogosteje vrtele.

Kaj pravite o žrebu? Danska, Srbija, Anglija? Se mi je zdelo, da so si številni v Sloveniji zaželeli bolj nepoznane tekmece. Tako je pa Srbija znova v skupini s Slovenijo kot na prvem velikem tekmovanju. Anglija je zadnji tekmec Slovenije na velikih tekmovanjih, torej zadnji v skupini v Južni Afriki. Z Dansko ste pa igrali v teh kvalifikacijah.
Vse kar dobro poznamo. Neki izziv bo definitivno, za vse nas. Vemo, da so to vse zelo, zelo kakovostne reprezentance. Dve smo že občutili na svoji koži, da je lahko zelo težko igrati z njimi. Zelo smo trpeli v dveh tekmah. Gotovo bo treba biti pravi. Morali bomo biti še več kot stoodstotni na tekmah, da bomo lahko konkurenčni. Vemo, kaj nas čaka. To je mogoče tudi nekaj dobrega, ampak po drugi strani pa se moramo zavedati, da če ne bomo pravi, imamo lahko velike težave. Evro je evro. Gotovo bomo vsi želeli pokazati svoje najboljše igre. Prepričan sem, da nam bo uspelo.

Verjetno razmišljate tudi o pozitivnih tekmah, ki bodo v Nemčiji na nevtralnem terenu, ne pri Srbih ali pri Dancih doma, kjer ste bili neuspešni. V Sloveniji ste dvakrat igrali neodločeno. To je verjetno tisti dodatni motiv, ob velikem EP-ju, seveda.
Da, zagotovo. Obakrat smo imeli težave v gosteh, ampak v Nemčiji bo gotovo tudi veliko naših navijačev, pa tudi njihovih. Ampak EP-ju se mi zdi vseeno nekaj drugega, nekaj posebnega. Nihče od nas nima izkušenj z igranjem na velikem tekmovanju, gotovo pa bomo šli tja z neko energijo in se bo to tudi videlo na igrišču.

Številni, tudi tisti v reprezentanci, tekmo s Srbijo ob porazu s 4:1 v Beogradu vidijo prelomnico. Bila je tudi rezultatska prelomnica. Slovenija je od takrat izgubila le dve tekmi, proti Finski in Danski, odigrala jih je 16. Kako pomembna se vam zdi tista tekma za razvoj te ekipe, kot bi potem opravila neki zrelostni izpit?
Da, res. Nekako smo se odzvali po tistem zelo težkem obdobju na začetku lige narodov. Uvodni tekmi smo izgubili in potem je bilo normalno, da je bil potreben nek odziv. Vse skupaj je počilo. Tudi medijem, se mi zdi. V nekem trenutku je bilo tudi vam počasi dovolj vsega skupaj. Ampak najbolj smo se osredotočili sami nase. Pa se je potem nekaj zgodilo na Norveškem ter tudi na tekmi s Srbijo doma. Pravzaprav smo tisto tekmo slabo začeli. Prvi polčas je bil zelo slab, obrnilo se je v drugem polčasu, ko nimaš več kaj izgubiti. Potem je šlo vse samo navzgor. Neka nova energija se je ustvarila. Pa so se zgodili evrogoli Benija. Vse se je uredilo v pravem trenutku, da se je dvignilo razpoloženje. In ja, vsa ekipa je začela čutiti neko dobro zgodbo. V teh kvalifikacijah smo od samega začetka vedeli, da si kakovostno gotovo zaslužimo oditi na EP. Je pa bilo treba to izpeljati. Mislim, da nam je to dobro uspelo. V celotnem ciklu smo bili zelo osredotočeni, vedeli smo, česa si vsi želimo in na koncu nas je to pripeljalo do uspeha. Mislim pa, da si je vsak posameznik zelo, zelo želel uvrstitve na EP. In to je bilo na koncu najpomembnejše.

Osredotočimo se malce še na dogajanje v slovenskem prvenstvu. Bravo je nanizal osmo zmago v letošnjem prvenstvu in je zdaj na četrtem mestu. To je vaš nekdanji klub. Spremljate, kaj se dogaja pri Šiškarjih?
Da, spremljam. Tekem ravno ne gledam, spremljam pa rezultate in sem zelo vesel za trenerja Arnola. Je tudi moj nekdanji trener. Vem, koliko so vlagali čez leta, in sem zelo vesel, da mu gre v prvi sezoni, odkar je postal glavni trener, zelo dobro in da imajo res dobre rezultate letos.

Kaj pa sicer vaši nekdanji klubi, denimo Hannover, CSKA, navijate za njih? Spremljate tudi njihove rezultate? Ko pregledujete rezultate po ligah, se osredotočite tudi na svoje nekdanje klube?
Da, definitivno. Mislim, da ti vedno ostanejo nekje blizu in vedno rad pogledaš, kako jim gre. Sploh CSKA, moram reči, da mi je zelo, zelo ostal pri srcu. Rad jih pogledam in spremljam. Tudi slišim se z nekaterimi igralci. Malo manj za Hannover, gotovo pa sem kar precej na tekočem s CSKA-jem.