Napadalec z ljubljanskih Fužin, ki bo v sredo dopolnil 27 let, je kariero začel v Šmartnem ob Savi, nato je igral za Slovan, leta 2006 pa odšel v Domžale. Tam je v sezonah 2006/07 in 2007/08, ko so Domžalčani postali državni prvaki, odigral le epizodno vlogo, saj je na zelenici preživel le 32 minut. Vmes je bil namreč posojen v Belo krajino in Ihan. Veliko več priložnosti je dobil v naslednjih dveh letih in na 43 tekmah dosegel sedem zadetkov. Na začetku leta 2010 se je preselil v Švico k tamkajšnjemu drugoligašu Wilu, od koder ga je po 32 golih na 64 srečanjih dve leti pozneje pot vodila v slovitejši St. Gallen.

Tudi pri najstarejšemu klubu v celinski Evropi (ustanovljen je bil leta 1879) je odlično začel, si jeseni leta 2012 prislužil prvi reprezentančni vpoklic, a le 12 dni po odigranih 31 minutah v Tirani ga je doletela huda poškodba križnih vezi v kolenu. Po polletni odsotnosti se je vrnil, toda na začetku lanske sezone je obnovil poškodbo in moral še enkrat na večmesečni prisilni počitek.
Julija letos je po pravi kalvariji že v 1. krogu švicarskega prvenstva po dolgih 22 mesecih dosegel zadetek, sledili so mu še trije in Srečko Katanec ga je za prijateljsko tekmo proti Kolumbiji znova vpoklical v izbrano vrsto. V torek je igral od 67. minute, ko je zamenjal Roberta Berića. Po tekmi je spregovoril posebej za MMC.

Džengis, po dveh letih ste znova zaigrali za reprezentanco. Edinkrat ste do zdaj nastopili v Albaniji oktobra 2012. Kakšni so bili vtisi, ko ste stopili na stožensko zelenico?
Podobni tistim v Tirani. Igrišče je bilo težko, zaostajali smo z 0:1. Kljub temu so bili občutki super. Na žalost smo izgubili, toda proti kakovostni ekipi. Trudili smo se, garali smo, a naš trud žal ni bil poplačan.

Kako ste zadovoljni s svojo igro?
Težko je govoriti o tem, sebe ne morem ocenjevati, za to so pristojni drugi. Sem pa vesel, da sem po težkem obdobju spet zraven, spet aktiven. Hvala tudi selektorju za zaupanje. Upam, da bom tako tudi nadaljeval in da mi bo služilo zdravje, kar je najpomembneje.

Je bilo zadovoljstvo ob vpoklicu veliko?
Zanj sem izvedel na spletu, prebral sem novico o tem. Seveda je bilo zadovoljstvo veliko. Nekako nisem pričakoval tega, v resnici se s tem nisem niti obremenjeval. Po drugi strani je normalno želja vsakega igralca, da nastopa za reprezentanco. To je tudi cilj, h kateremu mora vsak profesionalec težiti. Pripravljen sem bil, da se pridem sem pokazat zame novemu selektorju. Bilo je "fajn", upam, da sem to izkoristil na najboljši mogoč način. Vzdušje v ekipi je vedno dobro, ne glede na rezultate. Škoda, da nismo bili dlje časa skupaj.

Kako ste kot Ljubljančan doživeli polne Stožice?
Prelepo. Težko je to opisati. Kot majhen sem hodil gledat tekme za Bežigrad. Imel sem željo, da bi tudi sam kdaj zaigral tam, ampak v redu, zdaj imamo nov stadion, kar je še toliko lepše. Mogoče zdaj še ne dojemam, enkrat pa bo prišlo za mano, ko bom dojel, da sem v karieri nekaj dosegel. Ni ne vem kakšen dosežek, a sem ponosen nanj.

Pred tekmo Slovenija - Švica ste za švicarske medije izjavili, da verjamete, da lahko Slovenija premaga Švico. To se je res zgodilo. Kako so v Švici videli tisto tekmo v Mariboru?
Vedeli so, kakšna je naša kakovost, povedal sem jim, da nismo reprezentanca, ki bi vedno napadala, ampak je kompaktna v obrambi in nevarna iz protinapadov. To smo tudi dokazali. Imamo enako število točk kot Švica, borba bo do konca kvalifikacij. Vesel sem, da je tako, saj že od malih nog ne izpustim nobene tekme slovenske reprezentance. Tudi če igram v Švici, jim ne želim, da bi bili oni drugi, ampak da bomo mi (smeh).

S St. Gallnom vam v švicarskem prvenstvu dobro kaže. Trenutno ste tretji na lestvici. Kakšni so sploh cilji kluba?
Niso jasno začrtani. Iz tekme v tekmo želimo dobro igrati, prikazati lep nogomet in igrati pogumno. To nam trenutno tudi uspeva, zato smo poplačani z visokim tretjim mestom. Ne obremenjujemo se s tem, kateri smo na lestvici, želimo priti čim višje, normalno pa je, da včasih pač ne gre. Naši tekmeci so kakovostne ekipe. Če bomo do konca jesenskega dela prvenstva, čakajo nas še tri tekme, zadržali tretje mesto, bo super.

Do zdaj ste v letošnji sezoni dosegli štiri zadetke. Dovolj za pozitivno oceno?
Vedno je lahko še boljše. Lahko se tolažim, da sem imel težko obdobje za sabo, nočem pa tega imeti za izgovor. Upam, da bom prišel še v boljšo formo in bom še bolj razpoložen ter da bom lahko dodal še večji delež k uspehom svoje ekipe.

S kolenom je zdaj vse v redu?
Trenutno je. Dokler lahko tečem, je v redu. Vesel sem, da lahko spet treniram in da nisem v rehabilitacijskem programu. To je zame največje darilo.

Iz Domžal ste se pred leti podali v drugo švicarsko ligo in oblekli dres Wila. Kako ste se sploh znašli tam?
Ni bilo enostavno iz prve preseliti se v drugo ligo nekam drugam. Sam sem se prepričal, kakšno zgodbo ustvarjajo. Videl sem, da je tam neki potencial in da lahko sebe še izboljšam, da imam dobre razmere. Na koncu mi je tudi uspelo in prestopil sem v St. Gallen v prvo ligo, kjer se odlično počutim. Včasih je treba narediti eno stopničko nazaj, da lahko greš dve naprej. V Wilu sem bil že enkrat prej na preizkušnji. Povsod, kjer sem, poskušam pustiti dober vtis. Trudim se, da me ljudje sprejmejo takšnega, kakršen sem. Sem preprost fant in mogoče jim je bilo to všeč. Rad se vračam v Wil, ki je lepo majhno mesto s prijaznimi ljudmi. Tudi kakšno tekmo si še ogledam tam.

Je tudi St. Gallen po vašem okusu?
Ja, podobno je kot v Ljubljani. O mestu ne morem povedati nič slabega.

Kateri klubi veljajo za vaše največje tekmece?
Ravno tekma med St. Gallnom in Wilom je neke vrste lokalni derbi, vendar oni igrajo v drugi ligi, so pa derbiji tudi proti drugim velikim klubom - Zürichu, Baslu, Grasshoppersu. Veliko ljudi pride na stadion in čustva so na visoki ravni. Ker je v ligi le deset klubov, je skoraj vsaka tekma zelo pomembna. Tudi Vaduz (klub iz glavnega mesta Liechtensteina igra v švicarski ligi, op. a.) ni daleč, do tja je kakšnih 50, 60 kilometrov. Na vsaki tekmi se igra na vse ali nič.

Kakšna se vam zdi kakovost švicarskega prvenstva?
Težko to ocenim. Basel igra v Ligi prvakov, dve ekipi pa v Evropski ligi. Tako je v zadnjih sezonah. To je neki pokazatelj, kako močna je liga. Težko je reči, da je liga slaba.

Je bilo lansko sedmo mesto za vas veliko razočaranje?
Gotovo je bilo razočaranje, glede na to, da smo se sezono prej uvrstili v Evropsko ligo. Tudi naši navijači so zelo zahtevni in jim hitro zrastejo apetiti, zato so bili tudi oni razočarani. Letos smo se vrnili na stare tirnice, trudimo se in upamo, da se bomo znova uvrstili v Evropo.
Za zdaj ostajate v St. Gallnu?
Podpisal sem novo pogodbo, ki velja do leta 2018. Moram biti zadovoljen in klubu nekaj vrniti, ker so mi zaupali tudi v času, ko zaradi poškodbe nisem mogel igrati. Trudil se bom še naprej.

Ste v zadnjih dneh v reprezentanci pogrešali svojega zelo dobrega prijatelja Zlatana Ljubijankića?
Gotovo sem ga pogrešal, ampak tako je v nogometu. Če bi bil on tu, pa mogoče mene ne bi bilo zraven. Se bova družila pa med počitnicami ali med naslednjim reprezentančnim premorom. Slišiva se skoraj vsak dan. Škoda, da nikoli ne zaigrava skupaj ali da nisva skupaj na zboru. Kdo ve, mogoče pa bo že naslednjič drugače. Veliko prijateljev imam v reprezentanci, vsi so v redu fantje. Vesel sem, da sem lahko z njimi.

Sta se s Slavišo Stojanovićem, nekdanjim trenerjem pri Domžalah in prvim selektorjem, ki vas je vpoklical v izbrano vrsto, v zadnjem času tudi kaj slišala?
Ne. Vesel sem, da je našel klub v kakovostni ligi, in upam, da mu bo z njim uspelo obstati. Želim mu vse najboljše.