Na TV SLO 2 ste lahko spremljali polurni ekskluzivni intervju Anžeta Bašlja s predsednikom Evropske nogometne zveze Aleksandrom Čeferinom.

Lepo pozdravljeni, gospod Čeferin, sprejeli ste nas v sejni sobi svoje odvetniške pisarne. Ste veliko tu? Pogrešate kaj ta odvetniški vsakdan, ki ste ga živeli 25 let?
Kolege pridem pogledat občasno ob petkih, nisem prav veliko tukaj. Moram reči, da za zdaj še ne pogrešam svojega prejšnjega poklica.

Za vami je sicer veseli oktober, kajne? Pred kratkim ste praznovali 50. rojstni dan. Kaj bi danes svetovali Aleksandru pri 20 ali pa, če želite, pri 30 letih?
Na vsak način si pri teh letih mnogo pametnejši in izkušen kot takrat. Ampak, po mojem mnenju, vsaka napaka, ki sem jo storil v življenju, me je nečesa naučila, me utrdila in mi je pomagala, da sem lažje dosegel določene stvari pozneje v življenju. Tako da - verjetno si ne bi ničesar posebnega svetoval.

Kaj pa, če bi bili še nekoliko mlajši, najstnik Aleksander? Bi mu svetovali, da gre morda po poti profesionalnega nogometaša, glede na to, da ste zdaj spoznali vse zvezdnike tega športa?
Morda to govorim zato, ker sem zdaj že tako izkušen, ampak vse v življenju je vse prav, kar se zgodi, na koncu. Vse se zgodi z nekim razlogom in po mojem mnenju je njihovo življenje zelo lepo. Ampak hkrati tudi to vem, da jih uspe manj kot en odstotek. In da jih velika večina zaradi tega ne uspe končati šole, da zaradi tega ne dobi ustrezne zaposlitve, tako da ta zvezdniški svet najboljših nogometašev je izjemno majhen.

Kdaj ste vi prišli morda do tega spoznanja, da ne boste nogometaš, da boste raje odvetnik?
Ukvarjal sem se z vsemi športi. Igral sem košarko. Treniram dolga leta, še zdaj karate, veliko sem igral nogomet, mi je pa bil nogomet vedno najbližje. Vedno sem pravzaprav vedel, da ne bom profesionalni športnik. Nisem bil prepričan, ali bi me zgolj to v življenju zadovoljevalo.

Pred leti smo igrali v veteranski ligi. Spomnim se, da ste bili zelo agresivni, zelo nepopustljivi, z dobrim gibanjem, odločeni nekako, da v dvoboju z branilcem, ne glede na vse, pridete mimo njega, predvsem pa sem opazil, da ne marate izgubljati. Popravite me, če se motim.
Ne, mislim, da imate kar prav. Moram reči, da sem se že malo umiril počasi. Mislim, da je že čas pri 50 letih, ampak priznam, da sem se na igrišču pravzaprav karakterno spremenil. Težko sem prenesel poraz, težko prenesel, da me je kdo nadigral. To priznam, ampak vidim, da je tako tudi pri vseh profesionalnih športnikih. Če hočeš biti v življenju uspešen, moraš biti nepopustljiv. Moraš biti trmast, moraš se boriti, moraš si želeti, da zmagaš. Je pa včasih to tudi malo nerodno, ker potem, ko se spomniš kakšne popolnoma nepomembne tekme, si rečeš, ali je bilo res treba iti tako daleč na mejo konflikta. Ampak to je pač življenje in tisti, ki imajo radi šport in se ukvarjajo s športom, vsi to razumejo. Razumejo kot del te tekmovalne narave vseh športnikov.

Ste morda opazili, potem ko ste postali predsednik slovenske nogometne zveze, da so vam soigralci več podajali?
Ja. Mislim, da ja. Še več pa mi zdaj podajajo, ko igramo na Uefi.

Ne zaradi ukaza ali česa podobnega?
Ne, ne zaradi ukaza, ampak hkrati pa tudi ne zato, ker bi mislili verjetno, da sem najboljši od vseh. Ampak malo več spoštovanja imajo. Razen tega ne štartajo preveč agresivno name, kar mi je všeč, posebej zaradi tega, ker vsako leto težje prenašam poškodbe.

Kot smo dejali, stari ste 50 let. Istega leta, kot ste se rodili vi, je izšla tudi vaša najljubša knjiga, Sto let samote. Nobelovec Gabriel Garcia Marquez je med drugim rekel: v življenju ni pomembno, kaj se ti zgodi, temveč, kaj si zapomniš in kako si zapomniš. Ker sem ravno omenil vašo vlogo predsednika slovenske nogometne zveze; kaj in kako ste si zapomnili svojo petletko?
To je bilo izjemno zanimivih pet let. Za mene je bilo vodenje nogometne zveze eno popolnoma novo poglavje v mojem življenju. Prej sem se ukvarjal samo z odvetništvom, profesionalno, takrat sem pa naenkrat prišel v neke druge kroge, videl neke druge interese, se moral tudi naučiti določenih stvari. Športna politika je ne nazadnje tudi neke vrste politika, neke vrste diplomacija in na začetku sem gledal drugače kot kasneje, naredil tudi mogoče kakšno napako, je bilo pa na vsak način zanimivo. Spoznal sem tudi zelo veliko zanimivih ljudi in videl pravzaprav, da javno mnenje ali pa vi mediji ocenjujete kakovost nogometa v eni državi zgolj po tekmah A-reprezentance in če A-reprezentanca igra dobro, je lahko zveza popolnoma na dnu, lahko je vse narobe, pa so vsi pozitivni, če pa A-reprezentanca ne igra dobro, pa se lahko najbolj na svetu trudiš, pa bodo vsi rekli, da si nesposoben. Gre za tako strast, ki je pridružena nogometu, ali pa strast ljudi do nogometa, da jih seveda slabi rezultati prizadenejo, dobri rezultati jih pa napravijo izjemno evforične, tako da se moraš na ta čustva navaditi. Vsakemu selektorju sem rekel: če boste zmagovali, boste heroji - ti in igralci, če boste izgubljali, bova napadena ti in jaz. Se pravi: predsednik zveze je vedno samo v slabem zraven. Če zmagujejo, vsi rečejo: kaj pa ima predsednik zveze s tem?

Vendar pa, ko ste vi odšli, je Srečko Katanec nekako ostal sam. Je izpolnil vaša pričakovanja?
Vprašanje, ali sem si jaz postavil kakšna konkretna pričakovanja. V tistem trenutku sem ocenil, skupaj s kolegi izvršnega odbora, da je on najprimernejši za selektorja slovenske reprezentance. Temu mnenju se je pridružila vsa stroka, vsi mediji in 99 odstotkov Slovencev. Ampak, kot sem povedal prej, ko pride rezultat, s katerim nismo zadovoljni, se vse postavi na glavo.

Kako pa se je ta vajin odnos spreminjal skozi leta?
Ne morem reči, da se je kaj posebno spreminjal. Srečko je po moji oceni zelo pošten človek, spet po moji oceni na trenutke preveč čustven. Prevečkrat se je pustil sprovocirati, ampak hkrati je pa veliko naredil za slovenski nogomet. On nikoli ni človek, ki bi delal za hrbtom, on nikoli ni človek, ki bi želel drugim slabo. In moram reči, da zdaj, ko me ni več (na NZS-ju), sem bil nekajkrat prav zgrožen nad nizkim nivojem komunikacije z njim. On seveda večkrat ni primerno komuniciral z mediji, ampak, da pa so ga nekateri posamezni mediji sposobni osebno poniževati, se norčevati iz njegovega nastopa, iz njega osebno, se mi zdi pa pod vsakim nivojem. In na žalost je pač ta poklic tak, da si danes heroj, jutri pa bedak.

Greva k bolj veselim temam. Vrniva se k praznovanju vašega rojstnega dne. V Ljubljani so bile na vašem slavju številne znane osebnosti iz sveta nogometa. S kakšnimi občutki so zapuščali Slovenijo?
Vsi so bili navdušeni nad Ljubljano kot mestom. Vsi so bili navdušeni nad Slovenijo. Zanimivo, da jih kar nekaj, pa so to vse Evropejci, Slovenije ni poznalo prej. Vsi so obljubili, da se bodo vrnili. Skratka, sami pozitivni občutki. Mislim, da sem dobil 100 SMS-ov in e-mailov navdušenja nad Slovenijo, nad Ljubljano, nad družbo tukaj, ker nisem povabil samo tujcev, ampak tudi prijatelje iz Slovenije. Sami pozitivni občutki.

Zanimivo je, kako nas tujci vidijo drugače. Mislim, da so to vaše besede - pri nas najprej ugotovimo, kaj vse se ne da, ne, kaj vse lahko naredimo. Kam je to upanje izginilo v Sloveniji?
Ne vem, ampak mislim, da bi vsak moral iti malo v tujino za nekaj časa, da bi videl, kako pravzaprav smo mi dobri in kako bi lahko naredili nekaj več. Mislim, da bi tudi mediji morali malo več iskati pozitivnih novic. Razumem, da se, kot pravijo, negativne novice prodajajo, ampak mislim, da se tudi pozitivne prodajajo. Hkrati, če poslušaš naše politike, ne veš, ali bi se smejal ali bi jokal. Vrtimo se okrog istih tem že desetletja. Samo medsebojno obtoževanje. Ko slišim, da bi predsedniški kandidati, citiram, poskrbeli, da bi bili vsi lumpi v zaporu ... Take stvari bi mi morali urediti, imamo pa sposobne ljudi, Slovenci smo sposobni. Mi smo boljši od Švicarjev, perspektivnejši, ampak sami moramo pri sebi razčistiti določene stvari.

Vendar pa to pozitivnost ste nekako želeli zdaj vkomponirati tudi v Uefo. Spomnim se tistega vašega prvega govora, ko ste omenili besedno zvezo "cesarstvo strahu". Je torej treba bolj poudarjati te pozitivne plati tudi Uefe. Je to cesarstvo zdaj postalo bolj pozitivno, bolj odprto, bolj transparentno?
Na vsak način se trudim, da bi tako bilo. Mi smo sprejeli kar nekaj reform, ki pravzaprav na prvi pogled izgledajo, da sem jih sprejel sam proti sebi. Omejil sem število mandatov, sam sebi onemogočil možnost, da določam, kje bo finale Lige prvakov, finale Lige Evropa. Sem rekel, naj gre to po rednem postopku, ampak mislim, da se taka organizacija, kot je Uefa, mora modernizirati, mora iti s časom naprej in neverjetno je, da so ljudje izjemno zadovoljni s tem. Kljub temu, če vzameš določene privilegije, mislim; mi smo dobili tako na kongresu kot na izvršnem odboru stoodstotno podporo za reforme.

Ravno to nekako, glavni konflikt v prej omenjeni knjigi Sto let samote je ta boj med novim in starim načinom življenja, med tradicijo in sodobnostjo. Je bilo težko razbiti te stare vzorce, te privilegije?
Vsi privilegiji so bili de facto razbiti s trenutkom, ko sem bil jaz izvoljen. Če bi uspeli preprečiti mojo izvolitev in če me ne bi tako podcenjevali, bi jim morda to tudi uspelo in se po mojem mnenju pravzaprav ne bi nič premaknilo. V trenutku pa, ko prideš tja, se tudi tisti tradicionalisti, tudi tisti najbolj konservativni, hitro obrnejo, ker vedo, kakšna je tvoja moč, in vedo, da se je lažje prilagoditi. Do neke mere tudi razumem te ljudi. Oni so iz drugih časov, oni tega novega sistema ne razumejo. Mene je vprašal nekdo izmed starih članov izvršnega odbora, pa zakaj želiš transparentne postopke? Zamislite si, da me v letu 2017 vprašajo, zakaj transparentno, če se pa da tudi netransparentno. Ali pa recimo drugi me je vprašal: pa mlad si, ti bi lahko bil tukaj 30 let. Zakaj omejitev mandatov? Sem rekel, jaz ne želim biti 30 let tukaj. In tega oni niso razumeli. Jaz jim res ne zamerim in tudi nisem nikogar sankcioniral, ampak enostavno jim je treba najprej poskušati lepo dopovedati, da so se stvari spremenile, večina je to razumela.

Na eni strani torej bogastvo in privilegij, na drugi strani pa velika revščina. Pred kratkim ste obiskali begunski kamp v Jordaniji, kjer ste s pomočjo Uefine fundacije za otroke zgradili nogometno igrišče. Kaj vam je tam morda najbolj ostalo v spominu?
Najbolj mi je ostalo v spominu to, da so otroci, ki so z nami igrali nogomet, ki so bili na nogometnem igrišču, fantki in punčke, pokazali enako srečne nasmehe kot naši otroci v Sloveniji, kot otroci v Nemčiji, ZDA ali Rusiji. Ti otroci so izgubili pogosto starše. Ena družina, kjer je pet otrok, oče je umrl, mama je sama prišla z njimi. Kar naenkrat jih je nogomet osrečil, vsaj za določen trenutek. In v teh trenutkih se spomniš dveh stvari: eno je, da se ne smemo vseskozi sami sebi smiliti. Vsi mi, ker smo zelo privilegirani proti določenim drugim ljudem. Druga stvar je ta ogromna moč nogometa. Nogomet, sem videl na lastni koži, ko smo prišli v določene države, je ustavil vojno. Vojna se je ustavila za čas, dokler je to trajalo. To moč je treba izkoristiti še bolj.

V diplomaciji ostaja izraz mehka moč, ki je nasprotje trde moči. Mehka moč je v tem, da privabiš svojega partnerja, da deli tvoje cilje, z dialogom in menjavo. S tem sva prišla do zunanje politike in do vdora kapitala teh zalivskih držav, delno tudi Kitajske, v evropski nogomet. Tu mislim seveda na Manchester City in Paris Saint Germain. Sam to vidim kot nekakšno znamčenje države, kako s športom izboljšati podobo države. Pa vendar, to je športna diplomacija, a za kakšno ceno? Lahko rečemo temu nelojalna konkurenca?
Ne bi rekel, da je to nelojalna konkurenca. Tudi nisem prepričan, da je to slabo, da ta kapital pride v Evropo. Tudi ekonomske moči so se spremenile. Evropa ni več številka ena po ekonomski moči. Pravzaprav sem vesel, da smo pridobili tuji kapital. Problem je le v tem, da zahtevamo dve stvari. Eno je, da investiraš v neki nogometni klub toliko, kolikor boš v prihodnji sezoni zaslužil. Zakaj? Zato, da kdo ne pride z enormno količino denarja, vloži enormno količino denarja, se potem umakne in potem razpade celoten sistem, celotna piramida v nekem klubu. Drugo je to, da se razlike med zelo bogatimi in zelo revnimi klubi večajo. Naši strokovnjaki so ugotovili, da če bo šlo tako naprej, bo imelo od štiri do pet klubov v Evropi letni proračun več kot milijardo evrov. Zaradi tega moramo nekaj narediti, če želimo ohraniti ta šport. Govorim s klubi in rečem: koliko je v enem angleškem klubu Angležev? Ne veliko. Če ne bomo investirali denarja po vsem svetu oziroma po celotni Evropi, potem ne bo več igralcev. V tem je problem. Poglejmo slovenski primer. Ko Maribor dobi nagrado za uvrstitev v Ligo prvakov, se toliko odmakne od preostalih klubov, da so drugi finančno nekonkurenčni.

Čar športa naj bi bil ravno v tem, da nekako nikoli ne veš, kdo bo zmagal. Tu pridemo do tako imenovanega tekmovalnega ravnovesja, ki ga vi ves čas poudarjate. Kaj lahko sploh storite na tem področju, če vemo, da Evropska unija s svojimi zakoni močno omejuje to razmišljanje?
Imamo dve možnosti. Zdaj, pri športnih ukrepih razmišljamo o tako imenovanem davku na luksuz. To ni pravi davek, to je davek, ki ga mi odredimo. Se pravi, da tisti, ki porabi več, plača določen znesek in ta znesek gre tistim, ki spoštujejo to, da ne porabijo več, kot je dogovorjeno. To je ena možnost. Drug problem v evropskem nogometu so posoje. Veliki klubi kupijo po sto igralcev. Samo zato, da oslabijo druge. In potem jih posojajo okrog. Recimo: eden izmed večjih evropskih klubov ima 56 posojenih igralcev, drug velik evropski klub ima 22 posojenih igralcev, od teh jih je 20 starejših od 25 let. Dajte mi razložit, zakaj posodiš igralca, starega 30 let, ki ga ne potrebuješ ... In zdaj, ali omejiti posoje? Potem - število registriranih igralcev. Mi imamo omejeno število registriranih igralcev v Ligi prvakov, hkrati pa (nacionalne) lige tega nimajo. Vsaj ne vse. To pomeni, zdaj bom sklical sestanek, sem že enega in zdaj ga bom ponovno, z združenjem klubov, združenjem lig, sindikatom profesionalnih nogometašev in Evropsko komisijo. Moramo se dobiti in skupaj sprejeti neke ukrepe. Ker če mi naredimo omejitev na evropskem nivoju, na primer Premier liga pa tega ne naredi, potem smo mi samo oslabili svoje tekmovanje, oni pa pač to delajo naprej.

Ravno to je ta težava morda, ko nekateri želijo primerjati z zaprtimi ligami v ZDA, z NBA ali pa NFL. Tam je zaprta liga, kjer je tudi neka kolektivna pogodba, kjer lahko skupen dogovor omeji plače, tako imenovani "salary cap". Ni neke kolektivne pogodbe pri nas, v Evropi, ki bi to omejevala. Kako boste to formalno pravno storili?
Imate prav. Tudi Evropska komisija pravi, da je pri nas prosti trg in da se to ne da. To so rekli mojemu predhodniku. Hkrati nas politiki po Evropi pozivajo: dajte kaj narediti, tako ne gre več. Nekaj morate narediti tudi za revne. To je zame populizem. Ne moremo le sami kaj narediti. Politika nam bo morala pomagati, sicer bomo to javno povedali, da nam niso in zakaj nam niso.

Se veliki klubi zavedajo, kako tanka je meja med sebičnostjo in solidarnostjo. Ste zajezili tista razmišljanja o superligi?
Imam dobre kontakte in ta superliga se ne bo zgodila. To smo se jasno dogovorili. Presenečen sem bil nad direktorjem enega največjih klubov v Evropi, ki je prišel k meni in rekel: naredi nekaj! Javno te bomo težko podprli, a ne bomo šli proti. Prosim, omejite proračune klubov, nekaj naredite, ker tako ne gre več naprej. Prepričan sem, da bomo tukaj imeli podporo klubov, podporo lig, podporo javnosti, podporo medijev. Videli bomo samo še, kako se bo obrnila politika.

Res, čuden primer kršenja športne integritete je to, da državni prvak Francije Monaco posodi svojemu najhujšemu tekmecu Paris SG-ju svojega najboljšega igralca. Kako to komentirate?
Iz načelnih razlogov ne morem komentirati tega primera, ker smo ravno zaradi tega na Uefi zaradi tega uvedli preiskavo, ki bo končana konec sezone.

Bomo počakali, tako kot bomo počakali, ali bo RTV Slovenija dobila pravice za evropsko prvenstvo leto 2020. Se vam kot Slovencu zdi čudno, da teh kvalifikacij ne bo na TV SLO, glede na to, da ves čas govorimo o konkurenci oziroma izravnavanju vsega tega?
Poglejte, postopek moramo narediti transparenten. Imamo razpis, na razpis se prijavijo različne televizije s konkretnimi ponudbami. Težko bi kjer koli opravičil in rekel: veste kaj, ne bomo vzeli najvišje ponudbe, ker je to moja nacionalna televizija iz Slovenije. Odgovarjamo svojim nacionalnim zvezam, plačati moramo ogromno solidarnostnih sredstev in nikomur ne bom rekel: vzemite nekoga, ki je ponudil bistveno manj, samo zato, ker so nacionalna televizija ali ker so iz Slovenije. Če ne spoštujemo lastnih pravil, se podre ves sistem.

Če nekako za konec še enkrat vključiva kolumbijskega pisatelja Marqueza. V knjigi je zelo pomembna tudi vloga žensk. Vi jih imate doma, obkroženi ste z ženskami. Česa se veselite za naslednje proste dni?
Veselim se vsakega konca tedna, da sem z družino. Družina živi v Sloveniji, jaz v Švici. Čez konec tedna smo skupaj 24 ur na dan. To so najlepši trenutki.