Slovenski nogometaši so s predstavami na evropskem prvenstvu navdušili tudi predsednika Uefe, ki je prepričan, da je prihodnost izbrane vrste zelo svetla. Čeferin je v pogovoru z Igorjem E. Bergantom povedal, da je zelo zadovoljen s potekom turnirja v Nemčiji, veseli se prihajajočih četrtfinalnih obračunov, dotaknil pa se je tudi pravil, političnih gest nekaterih nogometašev in prihodnosti velikih tekmovanj.

Gospod Čeferin, ste prvi človek Evropske nogometne zveze, izhajate pa seveda iz Slovenije, zato me, logično, najprej zanima vaš pogled na dosežek slovenske reprezentance.

Mislim, da je dosežek slovenske reprezentance izjemen. Mislim, da že dolgo ali pa sploh nikoli slovenska reprezentanca ni igrala s toliko samozavesti. Po tekmi s Portugalsko sem dobil SMS-sporočila od Mourinha, Rummeniggeja, Capella in še številnih drugih. Vsi izjemno pohvalno, bodite ponosni na svojo ekipo, vrhunsko so igrali … Eden izmed njih, pa ne bom povedal, kateri, mi je rekel, da je slabša ekipa napredovala.

Zanimivo. Slovenska reprezentanca je pokazala to, kar zna. Izkoristila je vse svoje zmožnosti in prednosti, ki jih ima pred drugimi. To so neke vrednote, s katerimi se v Sloveniji zelo radi identificiramo, se pravi disciplina, marljivost, borbenost ... So bile pa seveda tudi kritike, češ tak pristop je bil precej destruktiven, celotna skupina, v kateri je Slovenija igrala, ni prikazala dobrega nogometa. Kakšen je vaš pogled tudi na te kritike? Kako se to sklada z recimo neko politiko Uefe, ki si prizadeva seveda tudi za zanimivo igro za gledalce?

Kritike so v nogometu zelo pogoste. V nogometu in politiki vsi mislimo, da vse vemo, ampak kdor misli, da je bila slovenska igra destruktivna, negativna in da je to slab sloves za nogomet, ta prav veliko o nogometu ne ve. Rekel bi, da počakajmo do konca prvenstva, da bomo videli, ali ne bo morda eden iz naše skupine postal celo evropski prvak.

V povezavi s Slovenijo je seveda zanimivo tudi veliko navdušenje, ki je zavladalo v Sloveniji in tudi med Slovenci, ki so šli v Nemčijo. Kako ste vi videli tudi recimo ta širši nastop Slovenije in Slovencev, ki je, zanimivo, na lestvici, ko gre za denarne kazni zaradi disciplinskih prekrškov, sorazmerno nenavaden za nas? Slovenija je na desetem mestu s sorazmerno visokimi kaznimi. Je to tudi posledica kakšnih novih pravil oziroma novih pristopov, meril Uefe, ko gre za primerno vedenje?

Niti ne. Malo sem opazoval, kaj se dogaja na slovenskih tekmah. Mi smo bili ena redkih reprezentanc, ki ji je pirotehniko uspelo prinesti na stadion in jo prižigati. Kar me je pravzaprav presenetilo, je, da sem, ne spomnim se točno, v katerem slovenskem mediju, zaznal celo intervju s človekom, ki se je pohvalil, kako je prinesel pirotehnično sredstvo na stadion in ga prižgal. Zato imamo razmeroma stroge kazni, kar nekaj je bilo tudi žaljivega navijanja, ki je po mojem mnenju nepotrebno, ampak tako pač je. Tako nas žal ali pa na srečo, bi bolj rekel, ne zanima, ali je to država predsednika Uefe ali kakšna druga država. Sam menim, da so bile kazni disciplinske komisije ustrezne.

Ugled slovenskega nogometa se je še povečal prav s tem izjemnim nastopom na igrišču. Kako gledate na prihodnost slovenskega nogometa v tem kontekstu?

Ko sem preverjal starost teh igralcev, ker za nekatere nisem niti točno vedel, ker se mi zdi, da so na sceni že celo večnost, sem videl, da imamo pravzaprav razen nekaj izjem zelo mlado ekipo. Mislim, da bodo po tem evropskem prvenstvu številni igralci zamenjali klub. Dobili bodo večje priložnosti in mislim, da je prihodnost slovenske reprezentance izjemno svetla. Jan Oblak bo še dolgo branil, ker vratarji načeloma dalj časa ostanejo aktivni in on živi športno. Šeško je pravzaprav želja tako rekoč vsakega kluba na svetu. Zraven sem bil, ko smo sedeli za mizo, ko so se pogovarjali lastniki treh od petih največjih klubov z vodjo Leipziga, in vsi so ga hoteli imeti. Tako da imamo dobro ekipo. Bijol je še mlad, Drkušić me je izjemno presenetil, ga nisem dobro poznal. Karničnik je pa sploh fenomen. Luis Figo mi je rekel, pa kdo je ta številka dva, ta je pa res najboljši igralec, kje pa igra on ... In ni mogel verjeti, da igra v slovenski ligi. Zatrdil je, da bi mirno igral v Sportingu. Tako da imamo dobro ekipo. Očitno dobro delamo.

V povezavi s slovenskimi nastopi sta še dva zanimiva, tudi širša vidika. Eden so pravila. Slovenija je bila zadnja reprezentanca, ki se je kot tretjeuvrščena uvrstila naprej. Bile so tudi kritike tega sistema, češ kako lahko izpade reprezentanca, ki je bila četrta s štirimi točkami, naprej pa je šla recimo Slovenija. Ali obstaja neki še boljši, še idealnejši sistem, kako bi lahko tekmovanje priredili tako, da tudi takšnih pomislekov ne bi bilo?

Govoril sem z našim direktorjem tekmovanja Giorgiem Marchettijem o tem. On pravi, da se potem celoten sistem podre. Mislim, da je žreb pošten. Ne veš, v katero skupino boš prišel, in glede na to se potem vse stvari nadaljujejo. Nam se je na prvi pogled zdela najmočnejša skupina Španija, Hrvaška, Italija in Albanija, a se je na koncu pokazalo, da ni bila. Mislim, da je sistem kar dober. Tudi Portugalska je postala evropski prvak že leta 2016 s tremi neodločenimi izidi v predtekmovanju.

Ko smo pri Sloveniji in Portugalski, še en zanimiv vidik te tekme so bile Ronaldove solze. To je nekaj, po čemer si bomo tudi zapomnili to tekmo, morda seveda ne najpomembnejše. V povezavi prav z Ronaldom, ki je seveda eden največjih zvezdnikov na svetu v kateri koli dejavnosti, so se tudi pojavljala mnenja, češ da postaja večji od nogometa, postaja večji recimo od evropskega prvenstva. Potrebna je tudi posebna zaščita zanj zaradi silne želje po recimo fotografiranju z njim. Kakšen je vaš pogled na to? Lahko postanejo neki igralci v tej novi dobi celo večji od športne igre in tako velikega tekmovanja, kot je evropsko prvenstvo?

Ne, niti slučajno. Družbena omrežja so naredila svoje in Ronaldo je izjemno popularen zvezdnik. Če bi prišla Taylor Swift na tekmo, bi tudi lahko rekli, da je večja od nogometa, pa še nikoli ni žoge brcnila. Še njen mož bolj malo brca, ampak v glavnem meče žogo. Tako da se ne bi strinjal, da je kdor koli lahko večji od nogometa. Tudi tisti, ki ga veselo lovijo po igrišču, niso neki posebni poznavalci ali pa ljubitelji nogometa. Ljubitelji nogometa imajo zelo, bi rekel, črno-belo mnenje o njegovih igrah.

Če pogledamo zdaj širše, čakajo nas tekme četrtfinala, se pravi v bistvu še sedem tekem do konca. Sami ste rekli: počakajmo, kako se bo vse skupaj razpletlo. Kako ste pa s tega širšega vidika zadovoljni z dosedanjim potekom prvenstva?

Izjemno smo zadovoljni, z Nemci zelo dobro sodelujemo. Oni imajo tako mentaliteto. Včasih imaš občutek, da so malo dolgočasni, ampak so pa učinkoviti. Dobro sodelujemo z vlado in s policijo. Če gremo pa na nogometno področje, mislim, da tako vrhunske kakovosti nogometa že dolgo ni bilo. Tako vrhunska obiskanost tribun še nikoli ni bila. Mi smo imeli 52 milijonov zahtev za 2,7 milijona vstopnic, tako da je za zdaj to super uspešno prvenstvo. Upajmo, dogovorili smo se, da bomo proslavljali 14. okrog 11. zvečer. Nič prej.

Kar je tudi zanimivo, sorazmerno veliko število avtogolov, potem seveda diskusije, ki se sprožajo ob tehnološki podpori, ob sodniških odločitvah, se pravi VAR, zdaj nadgrajen še z dodatnimi tehnološkimi možnostmi, recimo pri roki. Igranje z roko očitno ostaja nekako največja težava oziroma dilema. Kako vi gledate na to oziroma na vse to, kar ste doslej videli?

Ne gre samo za evropsko prvenstvo. Že nekaj časa govorim, da pravila, kdaj je igra z roko enajstmetrovka, nikomur niso popolnoma jasna. Se tudi strinjam ali pa vedno govorim, da to, če imaš velika stopala ali dolg nos, ni prav, da si v tem primeru v prepovedanem položaju. Ampak trenerji pa o tem govorijo samo takrat, ko izgubijo. Ko zmagajo, pa govorijo, da je to v redu. Pravila so za zdaj taka. Mislim, da niti ne bi bilo treba spremeniti pravil za prepovedani položaj, ker bi lahko s protokolom rahlo razširili črto. To bi se dalo narediti. Igra z roko pa bi po mojem mnenju v glavnem morala biti presoja sodnika. Ne da je vsaka igra z roko, čim gre sodnik pogledat. Mislim, da je to v 99 odstotkih primerih enajstmetrovka, vprašanje je, ali je to v duhu pravil.

Je ta pojasnitvena dolžnost sodnika, ki recimo obstaja v ZDA ali recimo na tem evropskem nogometu, nekaj, za kar si predstavljate, da bi lahko postala tudi splošno pravilo?

Mislim, da ne. Poznam tudi ameriški šport kar dobro in tam so gledalci podobne mentalitete kot tisti v kinodvorani, pri nas pa, če bi se začelo pojasnjevanje, če bi se začelo kazati, bi to lahko povzročilo tudi nemire na stadionu. Mislim, da je kar v redu tako. Predvsem mora sodnik vedeti, da je tako kot sodnik na sodišču dominus litis. On mora odločiti, ne sme samo čakati, kaj mu bodo povedali kolegi, ki so gledali drugje. To jim poskušamo dopovedati. Mislim, da je vseeno sojenje načeloma kar dobro.

Ker ste omenili nemire, pa že prej smo se pogovarjali o tej temi, je tudi zanimivo, da je sorazmerno kar veliko diskusij na tem evropskem prvenstvu zaradi nekih neprimernih oziroma celo politično motiviranih gest. Je to neki nov fenomen, kot ga zaznavate, in predvsem kako načelna je tukaj Uefa oziroma kako jasna so ta pravila, kaj je primerno in kaj ne, predvsem kaj je politično in kaj ne?

O konkretnih primerih ne morem govoriti, ker pač o teh stvareh odloča naša disciplinska komisija, ki je neodvisna. Ampak v zadnjem času je več tega, kot je bilo, ker tudi družba postaja vse bolj nestrpna, vse bolj nasilna. Imam občutek, da so se stvari spremenile od epidemije covida-19. Navijači so postali agresivnejši. Ne gre samo za politično motivirana sporočila, gre tudi za prepovedana sporočila, gre za rasistična sporočila, gre za kakršna koli diskriminatorna sporočila. Moram reči, da nobenega igralca ali trenerja ne razumem, zakaj je treba ta svoja čustva, če lahko tako rečem, izražati na prvenstvu, ampak težko se postavim v njihovo vlogo, da bi razumel, zakaj to delajo.

Vemo, da Evropska nogometna zveza poskuša veliko storiti tudi na področju zavedanja glede podnebnih sprememb oziroma prilagajanja. Vremenske tegobe ob nogometu niso nekaj novega, so se pa recimo pokazale tudi tokrat ob zelo ekstremnem deževju. Kako zaskrbljeni ste za prihodnost nogometa s tega vidika?

Nogomet je preživel že marsikaj, pa bo tudi še kakšno okoljsko katastrofo, ampak tukaj ni po mojem mnenju tako pomemben nogomet, pomembno je, da očitno nekaj hudo narobe počnemo s planetom. Vreme se je izjemno spremenilo. Pravzaprav bi težko rekel, da vidimo samo segrevanje, predvsem vidimo nenavadno vedenje vremena, nepredvidljivo, več neviht in tako naprej. K sreči so stadioni zdaj vse boljši, drenaža je dobra, tako da vseeno lahko tekme igramo. Mislim, da še pred desetimi leti določenih tekem na tem evropskem prvenstvu ne bi mogli dokončati, ker bi se toliko vode nabralo na igrišču.

Je prihodnost nogometa samo še v dvoranah, zlasti če bi se to še nadaljevalo in eskaliralo?

Dvomim, pa bodiva optimista in reciva, da bo nogomet kar ostal tak, kot je.

Nekateri bi rekli, najboljše nas še čaka glede evropskega prvenstva, čeprav v Sloveniji verjetno na to gledamo zagotovo drugače, ampak sedem odličnih tekem nas še čaka. Po čem ste si vi doslej najbolj zapomnili evropsko prvenstvo, kaj je tisto, na kar najprej pomislite, ko pomislite za nazaj?

Predvsem so me navdušili navijači. Navijači, ki so pravzaprav imeli razmeroma malo sporov med sabo, ki so se medsebojno družili. Videl sem, da je nogomet pravzaprav še ena redkih stvari, ki lahko vzbudi neki patriotizem v nas. Vidim Slovence, ki so ganjeni ob zastavah in himni, in vidim Romune in vidim Angleže … Načeloma smo pa pravzaprav samo še kritični do vsega skupaj. Celotno vzdušje v Nemčiji je odlično, hkrati pa nas, tako kot ste rekli, čakajo odlične tekme. Malo je nerodno, ker je ena stran mnogo močnejša kot druga, vsaj po imenih, ampak pričakujem odličen finale.