Šlo je pa takole: na svetovnem prvenstvu leta 1966 v Angliji sta se v četrtfinalu srečali domača reprezentanca in ekipa Argentine. Bila je tipična tekma med tema dvema nasprotnikoma, posebej Južnoameričani so bili ostri kot britev. Na velikem (starem) starem Wembleyju je strasti skušal krotiti sodnik Rudolf Kreitlein iz (Zahodne) Nemčije, točneje Stuttgarta. Torej Švab (s tem ne mislim nič slabega, Stuttgart je pač največje mesto zgodovinske pokrajine Švabske). Pomembna pa sta še najmanj dva podatka. Da Kreitlein ne sodi med najvišje ljudi na Zemlji (1,68 cm) ter da je po izobrazbi krojaški mojster (še je živ, zdaj šteje 90 let). Svojo črno sodniško obleko za SP 1966 si je tenkočutno sešil sam ...

Mali krojaček pogumno izključil orjaka
Torej, Herr Kreitlein, je miril duhove. Posebej divji je bil argentinski zvezni igralec Antonio Rattín. Sodnik ga je zaradi grobosti in nerganja opozoril že v 17. in 32. minuti (ko mu je v kar spodobni angleščini zabrusil „One more you go out“, kar bi lahko prevedli v slovenščino z nemškim naglasom „Sche ena prekrscheck – ti wen!“). Problem: Rattín je znal samo špansko... V 37. minuti se je Rattin še enkrat nestrpno pritožil sodniku in Herr Kreitleinu je bilo dovolj. S teatralno kretnjo je Rattínu pokazal pot v slačilnico, čeprav sploh ni razumel špansko. Izključitev! Ob tem je treba povedati, da je Rattín orjak, gora od človeka (191 cm). V Nemčiji so odločnega sodnika po zaslugi te izključitve krstili za „pogumnega krojačka“. Tako se je zapisal v zgodovino. A zgodba ima nadaljevanje, ki je usodnejše zaznamovalo zgodovino nogometa kot Kreitleinove krojaške spretnosti in razlika v telesni višini.

Argentinec pozneje postal poslanec
Rattín je bil namreč razjarjen. Ni hotel z igrišča. Ni mu bilo jasno zakaj. Saj Herr Kreitlein sploh ni razumel, kaj mu je rekel. Videl se je poosebljeno nedolžnost. Krojaček je nekaj krilil, Argentinec je zahteval prevajalca. Z zelenice so ga odstranili šele policisti. Tudi po tem se Rattín ni pomiril. Sedel je na rdeči preprogi, namenjeni kraljici Elizabeti II. Ironija usode je, da je argentiski kapetan in legenda Boce Juniorsov kasneje postal – policist, še kasneje pa prvi nogometaš, ki so ga izvolili za poslanca v zveznem parlamentu. No ja, bil je tudi prvi nogometaš, ki je bil izključen na članski tekmi na starem Wembleyju (zgrajenem leta 1927). Ob odhodu z igrišča (v spremstvu dveh policajev) je bodoči velespoštovani poslanec jezno brcnil v drog z britansko zastavo. Po tekmi, ki so jo Angleži dobili z 1:0, je neki argentinski navijač Kreitleina brcnil v piščal. Tisto nožno, ne ono, s katero je piskal. Au! V Argentini so tekmo proglasili za „krajo stoletja“. Pisalo se je leto 1966. Koliko takšnih in podobnih kraj je še sledilo ...

Kreitleinu je burno dogajanje dalo misliti. Opomine in izključitve si je, tako kot drugi sodniki tistega časa, pisal na bel listek v hlačnem žepu. Beležka je bila seveda v pomoč (sploh, odkar so v nogometu za razlikovanje uvedli številke dresov).

Idejo za barvo dal semafor
Herr Kreitlein se je s stadiona peljal v avtomobilu Kena Astona, ki je bil na SP leta 1966 zadolžen za pomoč sodnikom. Po koncu tekme je bila na cesti huda gneča, kolona se je le počasi premikala. Med dolgo vožnjo sta se Herr Kreitlein in Mr. Aston pogovarjala o tekmi in včasih težki komunikaciji med sodniki in igralci. Med postankom pred nekim semaforjem (tedaj so imeli v Angliji večino samo rdečo in rumeno luč – ugasnjeni sta nakazovali prosto pot...) se je Astonu utrnila misel: kaj pa, če bi opomin predstavljala rumen listek, izključitev pa rdeč? „Odlično“ (verjetno „Großartig!“) je vzkliknil krojaški mojster iz Švabske in takoj sešil načrt, kako Astonov preblisk uresničiti pri pristojnih organih FIFE.

Herr Kreitlein se je tudi v mednarodnih nogometnih krogih kar dobro sukal in za zamisel dobil zaveznike. Čeprav je leto po SP v Angliji (sodil bi finale, če se vanj ne bi uvrstila Nemčija) končal aktivno pot, je na koncu zmagal. FIFA je predlog sprejela še pravočasno pred SP v Mehiki leta 1970.

Prvi rdeči karton padel 8 let pozneje
In tako je Kreitleinov rojak Kurt Tschenscher na otvoritveni tekmi med Mehiko in Sovjetsko zvezo v 31. minuti pokala prvi rumeni karton v zgodovini svetovnih prvenstev. Menda se zaradi tega kaznovanemu Gruzijcu Kahiju Asatianiju (SZ) ni stemnilo pred očmi (žal je bil kasnejši poslovnež leta 2002 v Tbilisiju ubit v svojem avtu. Storilcev nikoli niso našli). Zanimivo je, da leta 1970 izključitev sploh ni bilo. Prvi rdeči karton na prvenstvih je tako „padel“ šele leta 1974 – v (Zahodni) Nemčiji, in sicer na tekmi domače reprezentance s Čilom (1:0) v (Zahodnem) Berlinu. Prvi je pordečel Čilenec Carlos Caszely v 67. minuti, karton pa mu je pokazal turški sodnik Doğan Babacan. Ironija usode – napadalec Caszely (tretji najboljši strelec v zgodovini čilenske reprezentance za Marcelom Salasom in Ivánom Zamoranom) je s 165 centimetri nižji od (so)izumitelja rdečih kartonov, švabskega pogumnega krojačka...

Zdaj veste, kako je prišlo do uvedbe rdečega in rumenega kartona. Herr Kreitlein, še vedno agilni 90-letnik, je na to zelo ponosen. Ni pa znano, kaj si kot upokojeni krojaški mojster misli o barvni in stilski preobrazbi sodobnih sodnikov.

Arschkarte - Zadnjični karton
Vsekakor pa ni ravno najbolj srečen, da je njegova (so)pogruntavščina v Nemčiji dobila ne preveč glamurozen vzdevek. Rdečemu kartonu v nemščini namreč ljubkovalno (?) pravijo “Arschkarte“, se pravi zadnjični karton. Pa ne zato, ker bi bil grešnik v r**i. Sploh ne. V zgodnji dobi rumenih in rdečih kartonov namreč gledalci pred črno-belimi televizorji niso mogli natančno razpoznati barvo kartona (za pojasnilo so bili tedaj še potrebni tudi televizijski komentatorji, kajne?), so pa vsaj videli, od kod je sodnik potegnil barvo pomagalo. Iz hlačnega žepa na zadnji strani, seveda! In tako se je rodil „zadnjični karton“, ki je s tem vzdevkom doživel celo dobo barvne, visokoločljive in celo tridimenzionalne televizije.

Toliko o tem, čeprav včeraj rdečih kartonov ni bilo (ne glede na to, da je tekmo sodil razvpiti Urugvajec Larrionda). Ko bodo kartoni danes spet padali, pa boste vedeli: k temu so pripomogli švabski krojaški mojster, grobi Argentinec brez osnovnega znanja angleščine, čakanje Mr. Astona pred semaforji. In še ena prošnja: da pred otroci ne omenjate „zadnjičnega kartona“. Še prehitro se navzemajo takšnih in podobnih vzdevkov. Poleg tega pa večina sodnikov kartone zdaj hrani v prsnem žepu. Zaradi česar pa prekrstitev v „srčni karton“ kljub vsemu najbrž ne bi bila smiselna.

Igor E. Bergant