Valter Birsa in Bojan Jokič ne bi bila reprezentančna "cimra", saj sta skupaj preživela eno sezono pri Hitu Gorici ter eno in pol pri Sochauxu.
Povrh vsega sta na svet privekala še istega leta - 1986. Zdaj sicer igrata vsak v svojem klubu, a sta zadovoljna kot še nikoli prej. Birsa je z Auxerrom letošnjo sezono v francoskem prvenstvu končal na 3. mestu in pomagal klubu do uvrstitve v kvalifikacije za Ligo prvakov, Jokič pa se je konec januarja rešil nezavidljivega položaja pri Sochauxu in prestopil v Chievo, kjer se je ob koncu sezone prav tako učvrstil v začetni enajsterici.

Brez njiju si je slovensko reprezentanco težko predstavljati. Oba sta navijača Interja, v šoli pa sta imela rada zgodovino.

Kateri je vaš življenjski moto oziroma načelo, ki se ga držite?
Valter: Ne hodi po tistih stopinjah, ki so jih naredili drugi, ampak naredi nove. Skratka, ne hodi po uhojenih poteh.
Bojan: Če trdo delaš, se ti vse povrne.

Od katerega trenerja ste se v karieri največ naučili oziroma ga najbolj cenite?
Valter: Od vsakega trenerja se nekaj naučiš. Vsak ti da nekaj novega, zato vsakega cenim. Vsak trener, ki sem ga imel, mi je pomagal v moji karieri.
Bojan: Od Miloša Rusa, ki je bil moj trener v Šiški v nogometnem razredu športne gimnazije.

Kdo je vaš nogometni vzornik?
Valter: Bil je Ronaldo, ampak zdaj sem ga "prerasel". Zdaj le občudujem druge igralce, nimam pa vzornika.
Bojan: Bil je Figo, bil je Nesta … Menjal sem jih. Trenutno nimam vzornika.

Za kateri klub ste navijali v otroštvu in za katerega zdaj?
Valter: Za Inter in Barcelono, ampak malo prednosti vseeno dajem Interju.
Bojan: V otroštvu sem navijal za Lazio, zdaj pa za Inter.

Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?
Valter: Ko sem bil na poti, ki mogoče ni bila najbolj obetajoča, ampak se mi je uspelo pobrati in nadaljevati. To je bilo takrat, ko sem bil kadet in nisem smel igrati. Ne bom pa se spuščal v podrobnosti.
Bojan: Ko nisem igral v Sochauxu. V tistem obdobju, ko smo zamenjali trenerja.

Katera je vaša najljubša anekdota oziroma smešna stvar, ki se vam je pripetila na nogometnih igriščih ali ob njih?
Valter: Trenutno mi ne pade nič pametnega na misel.
Bojan: Neke posebne anekdote nimam. Če bi se dlje časa pogovarjala, bi se mogoče kakšne spomnil. Trenutno mi nobena ne pade na pamet.

Kateri dres je na najvidnejšem mestu v vašem stanovanju?
Valter: Nobenega dresa nimam "razstavljenega". Mogoče se bo zdelo malo čudno, ampak najbolj všeč mi je originalni dres Michaela Jordana z njegovim podpisom. Imel sem srečo, da sem ga dobil v neki trgovini.
Bojan: Dres slovenske reprezentance.

Kdo je vaš največji navijač?
Valter: Več jih je. Družina in punca. Vsi, ki so okoli mene, so največji navijači.
Bojan: V Sochauxu sem imel eno navijačico. Bila je mlajša punca, imela je 9 let. Bila je moja "strašna" navijačica.

Kateri so vaši hobiji?
Valter: Trenutno jih imam malo več, a najljubši še vedno ostaja igranje playstationa.
Bojan: Več jih imam. Mogoče bi poleg športa izpostavil učenje tujih jezikov.

Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?
Valter: Telovadba, imel pa sem tudi super učitelja pri zgodovini, ki je naredil predmet zelo zanimiv, zato mi je bil zelo všeč.
Bojan: Zgodovina.

Kako bi proslavili zadetek na SP-ju, če bi ga dosegli?
Valter: Normalno, enako kot vsakega drugega. Brez kakšnih nepotrebnih veseljačenj.
Bojan: Ne vem, to se moram še odločiti. Mogoče bi imel majico s kakšnim posvetilom punci ali kaj podobnega.

Katero lastnost pri svojem "cimru" najbolj cenite in katera vas najbolj moti?
Valter: Ne moti me nič, mogoče le to, da ves čas govori po telefonu. Všeč mi je, ker je preprost fant. Zna se pošaliti in pomaga, ko je treba. Dobro se razumeva, kar me veseli.
Bojan: Nobena me ne moti. Ravno zato sva "cimra", ker se v vsem ujameva. Vedno zaspiva nekako hkrati, tako da ga še nisem slišal, da bi smrčal.