Samirja Handanoviča in Branka Iliča.

"Sto ljudi, sto čudi," je pregovor, ki lepo opisuje, kako smo si ljudje različni. Tudi v nogometni reprezentanci je veliko različnih značajev, ki pa morajo biti na igrišču popolnoma usklajeni. Vsaj pri izbiri sostanovalca v sobi med pripravami na tekme pa lahko igralci izberejo tistega, ki jim najbolj ustreza.
Tako je tudi s Handanovičem in Iličem, ki ju loči slabo leto in pol razlike v starosti, skupaj pa sta odraščala na ljubljanskih Fužinah in se seveda že dolgo časa dobro poznata. V članski reprezentanci sta oba debitirala leta 2004, od tedaj dalje pa sta nerazdružljiva "cimra". "Kar je dobro, se ne menja," pravi "Sarma".

Kako bi se opisali s tremi besedami?
Samir: Trmast. To bo kar dovolj. Nerad se opisujem, to morajo delati drugi.
Branko: Kaj pa vem? Sem preprost fant. Ne zahtevam preveč v življenju. To je to.

Kateri je vaš življenjski moto oziroma načelo, ki se ga držite?
Samir: Delaj in verjemi vase.
Branko: Nikoli ne vrzi puške v koruzo oziroma nikoli ne odnehaj.

Od katerega trenerja ste se v karieri največ naučili oziroma ga najbolj cenite?
Samir: Cenim jih veliko. Od vsakega moraš vzeti dobre stvari. Veliko je bilo takšnih, ki so mi kaj pametnega povedali in kaj pametnega naučili. Če nekdo v karieri kaj naredi iz sebe oziroma uspe, ni samo od njega odvisno, ampak tudi od trenerjev. Ne bi pa mogel samo enega izpostaviti.
Branko: Največ sem se naučil od Vukadina Laloviča, ki je bil moj trener v mlajših selekcijah pri Olimpiji. Moram priznati, da ko sem začenjal, me je on treniral pet ali šest let in od njega sem se največ naučil.

Kdo je vaš nogometni vzornik?
Samir: Ko sem bil mlajši, sta bila to Peter Schmeichel in Angelo Peruzzi. Zdaj vzornikov nimam. Lahko pa rečem, da je zame najboljši nogometaš vseh časov Maradona. Njegov poster imam doma.
Branko: Trenutno nimam vzornika, ko sem bil mlajši, je pa to bil Predrag Mijatović.

Za kateri klub ste navijali v otroštvu in za katerega zdaj?
Samir: Moj klub je bil Atletico Madrid, všeč mi je bil tudi Milan. Enako je zdaj. Navijač ostaja navijač. V Vidmu mi je rekel en navijač: "Samo barve kluba se ne menja." Drugo se vse menja.
Branko: Real Madrid.

Kdaj vam je bilo v karieri najtežje?
Samir: V Trevisu, ko sem bil posojen iz Udineseja. Veliko razlogov je, zakaj mi je bilo takrat najtežje, a jih ne bi zdaj opisoval.
Branko: Nisem imel kakšnega trenutka, da bi mi bilo zelo težko. Najtežje mi je mogoče bilo zadnjega pol leta v Betisu, ker nisem veliko igral.

Katera je vaša najljubša anekdota oziroma smešna stvar, ki se vam je pripetila na nogometnih igriščih ali ob njih?
Samir: Veliko jih je. V najlepšem spominu mi je ostala, ko smo mladinci Slovana igrali v Izoli. Bila je ena dolga žoga, jaz sem bil na golu. Moj obrambni igralec je sklonil glavo, ni je hotel udariti. Potem pa je vstal s klopi en naš igralec, ki je bil naš simbol pri mladincih, in rekel: "Udari glavom, nečeš na fakultet!" (Udari z glavo, saj ne boš šel na fakulteto!, op. a.)
Ilič: Na derbiju med Betisom in Sevillo je nekoč eden od navijačev zadel trenerja Juandeja Ramosa s pločevinko v glavo.

Kateri dres je na najvidnejšem mestu v vašem stanovanju?
Samir: Nimam nobenega na vidnem mestu v stanovanju. Vsi so v omari. Tako tisti, ki mi kaj pomenijo, pa tudi tisti, ki mi ne.
Branko: Trenutno še nimam izobešenih. Imam kar lepo kolekcijo dresov, skoraj od vseh ekip in zelo dobrih nogometašev iz španske lige - Sneijderja, Ronaldinha, Eto'oja, Robbna ... V bližnji prihodnosti jih bom obesil.

Kdo je vaš največji navijač?
Samir: Na prvem mestu družina in moja punca. Potem pa jih je še veliko: stric, bratranec itd. Več ali manj je en ožji krog teh navijačev.
Branko: Moja družina - oče, mama, žena, hči, sestra.

Kateri so vaši hobiji?
Samir: Gledanje filmov in branje knjig. Ko pridem domov, rad igram različne športe s svojimi prijatelji - košarko, odbojko, šah, karte ... kar koli pride. Vedno smo v športu.
Branko: V prostem času v bistvu bolj počivam. Če imam čas, pa se rade volje posvetim igranju košarke, badmintona in drugih športov.

Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?
Samir: Geografija in filozofija.
Branko: Telovadba.

Kako bi proslavili zadetek na SP-ju, če bi ga dosegli?
Samir: To pa ne vem. Ne bi se nič kaj pripravljal po moje, ampak bi prišlo spontano.
Branko: To je težko povedati. Upam, da bom imel priložnost zadeti in bom lahko pokazal.

Katero lastnost pri svojem "cimru" najbolj cenite in katera vas najbolj moti?
Samir: Najbolj me moti to, da ob treh zjutraj, ko vstane in gre "lulat", "lula" tako, da me zbudi, ker dela mehurčke. Najbolj pozitivna je pa ta, da me vsak dan pred treningom vpraša, kaj sem vzel v torbo, tako da ne pozabiva nič. Se pravi, da on skrbi za red.
Branko: Nič me ne moti preveč. V bistvu sva si zelo podobna in se kar razumeva. Če kaj smrči ponoči? Ne, hvala Bogu.