V zvezi s severnokorejsko reprezentanco naši vrli tudi novinarski kolegi, ki so v Južni Afriki predvsem zaradi plehkih senzacij, pišejo številne neumnosti. Predvčerajšnjim so jih nogometaši iz skrivnostne in mračne države-taborišča učinkovito potegnili za nos. Na prvi tekmi severnokorejske ekipe z Brazilijo so namreč natančni (zahodni) novinarji preštevali prijavljene igralce in ugotovili, da štirje manjkajo (oziroma so bili navedeni kot odsotni). Takoj jim je burna domišljija narekovala zgodbo o senzacionalnem pobegu peščice nogometašev v prostost.

Saj ne, da bi na ta način posredno skušal na kakršen koli način zagovarjati grozni režim v tisti državi, zaradi katerega gladujejo njeni lastni državljani, in ki sosedom grozi z atomskim orožjem ... Toda mar ni žalostno tudi to, da najbolj zakotnim oblastnikom najbolj sporno vodenih držav naša zahodnjaška neumnost nudi priložnost za sarkastično zabavo. Komentar začudenih prebivalcev Tembise je bil namreč zgovoren: „Zakaj se ti (belci) sploh tako razburjajo. Tile nogometaši v rdečih trenirkah tukaj trenirajo skoraj vsak dan. In zelo so prijazni ...“

Novozelandci Hondurasu pokazali pot
Drugi „malčki“ današnjega dne so predstavniki Hondurasa, nesrečne srednjeameriške države, ki se je – posredno zaradi nogometa – leta 1969 zapletla v vojno s sosednjim El Salvadorjem. O tem nesmiselnem spopadu je v svoji knjigi „Soccer War“ pisal tudi eden izmed najbolj cenjenih novinarjev v zgodovini tega poklica, Poljak Ryszard Kapuściński. Res je škoda, da je še nis(m)o prevedli v slovenščino, kar sicer velja tudi za večino njegovih zapiskov o Afriki (z izjemo Cesarja, ki pa govori o Etiopiji in posredno Poljski, ne pa o našem branilcu Boštjanu). V Hondurasu, ki je imel leta 1982 ob edinem nastopu na SP-ju pred južnoafriškim precej smole (o tem se že pisal), so razmere spet hude. Državo pretresajo politična nasprotja, ki so vrhunec doživela z lanskim vojaškim udarom in nasilno odstavitvijo predsednika Joséja Manuela Zelaye. Puč je v korist peščice „podjetniških družin“ izvedla vojska in nastavila začasnega predsednika Roberta Michelettija, ki pa ga preostali svet ne prizna. A tudi odstavljeni Zelaya ni od muh, saj si je prizadeval za tako spremembo ustave, ki bi mu omogočila ponovno kandidaturo ...

Kakor koli že: dve tretjini prebivalcev živita od tortilje in soli, kar povedano drugače pomeni: v hudi revščini. V deželi vlada kaos, vojska pobija novinarje, učitelje in sindikalne voditelje, ki se upirajo nasilnim spremembam. Nogometna reprezentanca, ki si je nekoliko presenetljivo priigrala nastop na svetovnem prvenstvu, je sicer najnovejši ponos države (izbira vzornikov za ta naziv je, žal, majhna), a si jo skušajo tako in drugače podrediti tudi politiki. V takih razmerah jim zagotovo ni lahko igrati. Proti Čilencem so se kar dobro borili, danes pa se bodo pomerili s slovitimi Španci, ki po porazu s Švicarji preprosto morajo zmagati ... Kdo ve, morda pa bo srednjeameriške nogometaše navdahnil uspeh Novozelandcev z Italijani, pa čeprav se državi – mislim na Honduras in Novo Zelandijo – zelo težko primerjata.

Danes ob 13.30:
PORTUGALSKA - S. KOREJA (Cape Town)

Ob 16.00:
ČILE - ŠVICA (Port Elizabeth)

Ob 20.30:
ŠPANIJA - HONDURAS (Johannesburg, EP)

Igor E. Bergant